Mali zeleni

Razmišljal sem, ali sploh ima smisel pisati o sodobnem prostočasnem trendu, ki obseda ljudi. Predvsem sem kolebal zato, ker je o tem porabljenih že veliko bajtov informacij v elektronskih medijih, marsikaj natiskano, za povrh pa še tako močno vstopa v vsakodnevno govorico vseh nas, da je vprašanje na mestu – ali je sploh še možno karkoli vsaj približno izvirnega napisati. Ali je bilo že vse povedano in zabeleženo. Ko pa sem v obalni slaščičarni opazil sladoled z imenom »pokemon«, ki je bil spričo izpraznjenosti banjice tudi najbolje prodajan, je padla odločitev. Tukaj je mojih 5 centov!

Kako mislite, da sploh nastane ledeni užitek tega imena? Ali ima lokalni slaščičar najeto vojsko poklicnih lovcev na te pošastke, ki jih potem ujete reveže stisnejo v preši in ohladijo? Očitno so ujeli veliko pikachujev, saj je slaščica rumene barve. In kakšnega okusa je ujeto virtualno bitje? Potegne na sladko, je malo kiselkast ali ima priokus po dišeči novi elektronski napravi, ki ste jo ravno potegnili iz prodajne embalaže? Gotovo poznate vsaj ta vonj (o okusu ne vem veliko), ko iz mehurčkov izvlečete kos nove elektronike. Kakorkoli, mašine postajajo pametnejše in ljudje neumnejši. Toliko za ogrevanje in zdaj do dileme.

Napredek imam rad in uporabljam sodobne stroje, ki nam baje lajšajo življenje. Zato imam težko roko, kadar pišem nekako nazadnjaško. Ne želim zveneti tako. Vendar … nekje je meja. Napredek za vsako ceno pomeni vse živo, med drugim sužnjelastniško izkoriščanje ljudi ter tudi poneumljanje ljudi. Argument, da gredo obsedenci z zasloni tako vsaj malo ven, ker iščejo namišljena jajca namišljenih bitij, se meni ne vključuje v kategorijo razumnih razlogov, zakaj bi nekdo vse to počel. Pa tudi pod rekreacijo tega ne bi štel niti na dan, ko bi bil najbolj širokogruden. Zato mi je malo žal mojih znancev, ki so sicer čisto v redu ljudje, vendar jih je trend obnorel. Nič osebnega tole ni, samo čudim se.

Kdaj smo začeli tako ponorelo buljiti v prenosne zaslone, da nam to onemogoča čisto običajni pogovor in druženje? Za tole našo podalpsko deželico bi vam znal celo precej točno povedati. Prelom se je zgodil šele pred dvema letoma, v 2014. Kako sem lahko tako prepričan? No, za to je poskrbel čisto objektivni faktor – takrat sem bil namreč na prestajanju zaporne kazni in 8 mesecev kar precej izločen iz dogajanj v realnih socializacijskih scenah. Seveda ne drži, da je Slovenija takrat odkrila telefone s pametjo, sploh ne. Le sprememba je bila v dobrega pol leta velika. Takrat sem začel redno srečevati ljudi, ki so drseli po plastiki med hojo in praktično ves čas svojega budnega stanja. In zdaj jih je vedno več. Ko ne veš, kaj bi počel v družbi, potegneš na plano svojega virtualčka in vsaj malo preverjaš profile na omrežjih.

V angleščini obstaja obstaja izraz, ki opisuje človeka preprostih užitkov, ki ga ne zanimajo kakšne ekstravagance. To je osebek, ki ima rad meso in krompir, v našem jeziku pa se preprostež sliši vsaj kot oseba omejenega duha, če ne že kar primitivec. Zdaj sem še v eni dilemi, ali naj za konec napišem kar slogan »nazaj k naravi«, kar bo višek patetike. Očitno se tega občutja ne bom znebil, zato sklenem – ljudje, dajte se pogovarjati med seboj.

Kolumna je v soboto 6. avgusta 2016 izšla v časopisu Svet24