Takšni smo

Ko prideš v določena leta, pišeš skoraj samo še o svojih letih in seveda obujaš spomine. Prizanesljivi temu rečejo modrost, bolj neposredni vedo, da gre za stranski pojav staranja. Obujam spomine. Ponovno. Pa si mislite, kar si želite, samo star nisem! Ko sem bil še – veliko zgodb se začne na ta način – javni birokrat za socialo, je v moji pisarni mnogo storilcev nasilja želelo dobiti podporo na način, da so pomežiknili in gnusno namignili : saj vi tudi kdaj malo preveč popijete in koga užgete ane? Saj to delamo vsi? Malo manjkalo, da me niso že dregnili po rebra in povabili na pivo. Čakaj, tole z rebri je preveč, me je pa res psihopat z ugledom in lepim avtomobilom sredi delovnega dneva res povabil na pivo, ko sva govorila o njegovih težavah z impulzivnostjo. Možakar ni vedel.

Razlika med moralistom in moralnim človekom je v tem, da prvi ni skalil vode, drugi točno ve, kaj je prav in kaj narobe. In s slednjim ni nič narobe! Če se bomo povsem nehali zavedati, kaj je dobro in kaj slabo, bomo zašli v popolnoma kaotično družbo. Zato se trudim zgolj v smeri delovanja za dobro in ne slabo. Kaos me ne privlači, se mu pa mogoče ne bomo mogli izogniti. In ne, ne kradem popoldne čokolad pri lokalnem trgovcu, sem pa kot otrok seveda kdaj to naredil. In ne, ne jemljem podkupnine, čeprav mi jo obsojeni nasilneži ponujajo, da bi spremenil svoje mnenje. Ker je to praksa. Ker to vsi delajo. Ker smo nekateri bumbarji in drugi imajo mastne prste. Korupcija na vseh nivojih je lepilo sodobne Slovenije, hočete ali nočete priznati. Kdo je že te dni rekel, da je naša domovina v krempljih lobijev?

Zato tisti nasilni bedniki, ki so v zavetju svojih domov tepli in ustrahovali druge sploh niso bili tako daleč od resnice, ko so iskali podporo enako mislečega. Vedeli so, da so sicer v večini in so imeli zgolj dvojno smolo – nekdo jih je prijavil in naleteli so nekega zagrizenega birokratskega trota, ki ima slučajno drugačno stališče od drugih. Ti šment! Če bi vsaj dobili tistega sivolasega strica z brki na koncu hodnika, ki na nasilje gleda tako kot praktično vsi – oškodovanci pač pretiravajo, malo so se pač vloge v komunikaciji pomešale in ni treba delati take panike. Modrice se pa itak zacelijo in je vse lepo.

Takšni smo. Hočemo ali nočemo. Te dni je potekala internetna anketa glede telesnega kaznovanja. Mogoče ni povsem ustrezen pokazatelj javnega mnenja, vendar nudi opozorilo. 10 odstotkov glasovalcev podpira zakonsko prepoved telesnega kaznovanja, 50 odstotkov meni, da je kakšna vzgojna na mestu in ni vse nasilje in 40 odstotkov jih je stališča, da je vseeno, saj institucije nikoli ne opravijo svojega dela. Obsedel sem. Spoštovane bralke in cenjeni bralci! To pomeni, da so med vami razmerja podobna, če ste presek slovenske družbe. Potem ni čudno, da je tako kot je. Slabo prevzemanje osebne odgovornosti, ker prenašamo vse na organe in seveda nevednost glede oblik nasilja kot takih. Daleč je še razumevanje psihične manipulacije in pritiska. In pisec lahko ob takšnem zavedanju zgolj zapre prenosnik, si poišče samotno jamo, kjer preživi preostanek življenja v kontemplaciji, ob dobri glasbi in s knjigo v roki. Če smo to mi, potem ni več etike med nami. Smo takšni?

Kolumna je 16. julija prišla na svet v časopisu Svet24