Zavistni rojaki

Poznate tisti stari vic, da se hudiči v peklu grebejo za delovno mesto pri kotlu s Slovenci. Zakaj? Ker ni kaj delati, saj se naši rojaki kar sami tunkajo v vrelo olje, čim kdo pomoli nos nad gladino. O tem sem razmišljal pred nekaj dnevi, ko sva sedela s prijateljem na kavi pred Rogom in sem ga vprašal, zakaj so se nekateri tako zaleteli v lastnino in kako je ta sveta in spet … lastnina. Zvito me je pogledal in odvrnil, da to vse skupaj nima veze z lastništvom, temveč s karakterjem naroda. Potem sem dobil dobro lekcijo, ki jo boste zdaj prebrali. Tako to ni kolumna o Rogu, je pa o bratih in sestrah Slovencih in Slovenkah.

Kolega je začel takole: pogosto lahko slišiš, kako zagrenjeno reče ali napiše nekdo, da morajo pravila veljati za vse enaka, ker mora on spoštovati vse uzance in plačevati vse dajatve našemu trenutnemu cesarju. Tam pa neka skupina brezdelnih samooklicanih umetnikov, ki prav gotovo živijo na državni račun, ne spoštuje niti lastnine. Kam pa pridemo, če bi se kar takole kradlo! Kako naj dobrodušni državljan sploh še živi, če pa bi lahko v njegovo stanovanje kar vkorakala vojska zadetih anarhistov in mu speljala težko pridobljeno nepremičnino? Kaos bi zavladal v drugače tako lepo urejeni državi. Dušebrižni rojak pri tem pozablja, da se v tej državi sistemsko krade že debeli dve desetletji za res velike zneske tik pred njegovim nosom.

V resnici pa je tako, da upornik samo nazorno kaže, kako bi bilo možno, če bi si le ta upal. Vendar si ne. Zapiše, da bo zdaj tudi on oplenil kakšno hišo ali stanovanje, ga zasedel in se smejal v brk nekemu lastniku. Zdaj zdaj bo to naredil, saj so mu mladci samo pokazali način. V resnici so to le njegove mokre sanje, saj za kaj takega nima poguma. Gloda ga le čisto navadna zavist, da si tisti mulec tam to drzne storiti, on sam pa ostaja zgolj za tipkovnico besen in pravičniški. Ta pojav je znan tudi v drugih kulturah in drugačnih časih.

Na spominsko platno se mi prikaže začetni prizor filma Lasje (Hair) Miloša Formana, ko podivjani hipiji vdrejo na posestvo bogatega očeta enega izmed njih. Tam se ravno odvija poštirkan banket zakravatanih pingvinov, v steznike stisnjenih damic brez diha, starcev s cigarami in konjakom ter ostarelih matron z grozdi diamantov na uvelih prsih. Poniglavi in lasati sin upornik skoči na kilometrsko jedilno mizo in med kristalom in prtički odpleše svoj ples. Ob zgražanju večine nam ne uidejo skriti pogledi brhkih mladenk, ki občudujejo divjaka. In drugi besni samci, z metuljčki in smokingi, bi divjaka najraje na gobec. Kako si upa! Šifrer zraven zagode, da lepe ženske ljubijo barabe.

Bodimo resni in trezni! Znanec Nenad na knjigi obrazov je vse to povzel takole: »Najhuje kaj so pa ljudje požrli je to, da se spravljajo na sebi bližje z argumentom: če sem jaz suženj in plačujem davke in se ponižujem v službi vsak dan boš tudi ti, namesto da bi se obrnili proti svojim gospodarjem. Ubij brata, ker se upira gospodarju.« In veste, ta miselnost je nevarno podložna. Ko boste drugič brali tale zapis, kar upam, da boste, si zraven zavrtite brežiške matadorje Demolition group in njihovo popevko Gospodar. Ustrezala bo resnici in vsebini. Pa vendar: zgolj uporniki z jajci so res spreminjali tok zgodovine.

Besedilo seveda za časopis Svet24 (11. junij 2016) – popevko si boste morali pa kar sami poiskati.