Zgodba o zločincu

Črna kronika je ena najbolj branih in gledanih rubrik v vseh medijih. Vendar odziv dosežejo res odmevni dogodki, kjer lahko govorimo o velikih zločinih. Male vsakodnevne lumparije gredo mimo nas in si zaslužijo zgolj navedek ali dva. Močno se mi dozdeva, da je v naših glavah zato zarisana slika tipičnega zločinca, ki je zelo drugačna od resnične podobe. Danes vam želim prikazati še enega, na katerega le redki pomislite, razen če ste mu prišli čez pot.

O ljudeh, ki so si za svojo življenjsko pot izbrali kršenje zakonov, nimam splošno slabega mnenja. Igrajo igro mimo pravil in ko so ujeti, plačajo kazen. Tudi zapori so za ljudi. In verjetno se bo ta vrtiljak za njih nadaljeval celo življenje, saj vedo, kaj stavijo. In pogosto izgubijo. Veste, zakaj moje mnenje o njih ni slabo? Ker v tem početju ni nobene pristne zlobe. Tale drugi model, ki vam ga zdaj ne bom več dolgo skrival, pa združuje zlobo, ugledni položaj in častihlepje. Ne, in ni tajkun.

Študiral je psihologijo, pri čemer v letniku ni ravno izstopal ne navzgor in ne navzdol. Kolegi niso opazili, da že v prsih mladega moža spi žgoča bolečina – kdaj bom končno postal ugleden kot moj očka, ki izza svoje klopi grmi na obsojence in jih pošilja na dolgoletne kazni. To je bila želja povprečnega študenta in ko je tiho diplomiral ter dobil službo v zakotnem zdravstvenem domu je ta želja prerasla v obsedenost. Skozi leta je nabiral različne nazive in dodatna izobraževanja, le iz svoje vaške ordinacije ni prilezel. Takrat še ni stopil na pot prefinjenega zločina.

Na fakulteti, kjer je doštudiral, ga nikoli ne bi vzeli za predavatelja. Je pa nova odprtost nove Slovenije prinesla tudi nove možnosti in tako se naš možic prislinil zraven, da so mu zaupali popolnoma nepomemben predmet, ki ga študenti pozabijo v trenutku, ko zapustijo predavalnico po izpitu. Zdaj se je že lahko pohvalil z nazivom profesor, čeprav to v resnici ni bil. Ambicija ni bila zadovoljena, samo drobno začasno potešena. In potem je sledil preobrat, imel je dovolj delovne dobe in domnevnih izkušenj, da se je lahko podal na pot izvedenca. Tam bi lahko postal enakovreden svojemu očetu, v sodni dvorani. In takrat je naš antijunak postal zločinec posebne vrste.

Opremljen z nazivi je začel pisariti dolgovezna in komplicirana mnenja, ki jih v resnici nihče ne razume, ker ni kaj razumeti. Na eno mesto je nametaval različne vire, izpeljeval nesmiselne hipoteze in z vsem tem zagrešil zločin – ni bil več izvedenec svoje stroke, temveč laični tožilec, ki je želel odločati, kdo je kriv in kdo ni. V ta namen je koval izmišljene psihološke teorije, ki jih ne pozna nihče na svetu, grdo zlorabil teto logiko in pisal obtožnice v obliki izvedeniških mnenj. Čutili smo lahko veliko mero zlobe v njegovem delu. Tako je postal škodljiv za druge, celo smrtno nevaren del domnevne strokovne javnosti.

Vse to zgoraj je razumljivo skozi zgodovino fantiča, ki bi rad bil podoben očetu in zaradi tega nikoli ne razvije svoje identitete. To lahko sprejmemo in ga celo pomilujemo, da se mu je življenjska zgodba tako zasukala. Ne moremo in ne smemo pa sprejemati dejstva, da Republika Slovenija pusti takšnim bolnikom, da opravljajo svoje delo izvedenca na zločinski način. Ustavite ga, vzemite mu žig in pooblastilo, škodo dela!

V soboto 21. maja 2016 je bila ta kolumna prvič objavljena v časopisu Svet24.