Moj mali svet

Pred celo večnostjo, ducat let nazaj če ne celo več, sem opravljal nek šihtec v kotanjah tržnega raziskovanja. Imel sem čudovito sodelavko, ki mi je bila tudi predpostavljena. Ta stabilna in inteligentna punca je imela izrek, s katerim je umirjala vsak položaj, ko je po hodnikih letelo perje in smo divjali okoli kot piščanci brez glave. Ta magični izrek je bil: v mojem malem svetu je vse prav. In zdaj ga pogosto prodajam svojim strankam, kadar se znajdejo v kakšni življenjski zagati.

Namreč trik v ozadju tega drobnega domisleka je v tem, da se ljudje vse preveč ukvarjamo z drugimi ljudmi in z objektivnimi okoliščinami naših življenj, na katere pogosto niti nimamo vpliva. Ravno danes sem poslušal pritoževanje neke osebe, ki je porabila pol ure, da mi razloži vse grozote enostavnega dejstva, da je cel dan deževalo. Nekaj vode iz oblakov ji je pokvarilo dan. Kako si je lahko tisti gromovnik tam nekje nad nebesi drznil ravno danes poslati galone dežja nad nedolžno deželico, da je kapljalo in curljalo po znanki. In ji tako pokvarilo dan. Tako nepomembno s stališča večnosti in tudi tako vsakdanje.

Vzdrževanje miru v tem mojem malem svetu zahteva kar nekaj napora, to moram priznati. Recimo, omenim mimogrede, doma nimam televizorja. Nočem se dnevno jeziti zaradi čisto vsake neumnosti naše vlade in nočem vsak večer buljiti v modri zaslon ter zraven opazovati, kako mi odmirajo možganske celice. Novice me tako ali drugače doletijo preko spleta ali že kako, tako da imun seveda nisem. Včasih se prav trmasto branim pred nekaterimi dejstvi bivanja v tem času in prostoru, da postanem kar nadležen. Če me boste drezali okoli tega vprašanja, vam bom sitno navrgel, da pač branim svoj mali svet.

Zakaj ves ta napor? Mogoče se je lažje lagodno prepustiti, da te trendi odnašajo in zanašajo. Da slepo slediš vsem zapovedim okolja in daš raje možgane na pašo. Ker je napenjanje možganov in neprestana borba naporna reč. Vsekakor lahkotna steza, ko je druga naporna brv. Vendar …vendar … ne glede na vso kramo, ki si jo kopičimo bomo na čistem koncu ostali samo s seboj, kjer bo štel notranji mir. Neke vrste usklajenost z naravo, vesoljem in vsem skupaj. Nikakor ne dejstvo, da sem izvedel, kako je neka pogrošna zvezdica resničnostne zabave pobrila svoje mednožje v obliki srčka ali nek podpovprečni čivkač triakordnih pesmic kupil glavico solate na trgu. Dajte no! Ločujemo lahko tudi pomembno od nepomembnega, ne samo odpadke.

Večinoma se družim s čudaki. Nekateri so zgolj najstniki, ki nikamor ne sodijo, drugi mojih let ali starejši. Ohranjevalci naših čudaških malih planetov, kamor ne povabimo vsakogar in nimamo vedno vzpostavljenih diplomatskih odnosov s čisto vsako človeško podobo okoli nas. Ko nas vidite, da hlačamo po tem svetu zatopljeni v neke svoje misli, samo informacija. Takrat smo v tem svojem malem svetu, kjer delamo red, da ne bi slučajno znoreli. Tako je to. In takrat tudi nismo ravno družabni, še najmanj za nepomembne koščke novic, s katerimi si drugi pitajo praznino. Deluje grobo? Je slišati nesramno? Tega ne počnemo zanalašč, zgolj preživeti skušamo v tem ponorelem svetu, kar nam boste morali oprostiti. In zdaj je dovolj, se za en teden poslavljam v osamo malega sveta neke naključne kombinacije genetskega materiala.

Tudi ta zapis je nastal za časopis Svet24, kjer se je pojavil v soboto 14. maja 2016