Hvalnica različnosti

Ko prideš v resna srednja leta, se pojavijo vprašanja in skrbi, ki jih pred desetimi leti nisi poznal. Mi, ki brodimo po štiridesetih letih, smo spoznali, da smo na polovici svoje življenjske poti. To prinaša s seboj tesnobne občutke, včasih. Prinaša tudi kruto dejstvo, da nas zapuščajo nekateri vrstniki. Odhajajo na drugo stran mavrice na vrhuncu svojih moči in kreativnosti. Seveda je to opomnik naše lastne minljivosti in hitenja časa okoli nas. To pušča sledi na vseh.

Živimo v družbi normativnosti. Neprestano srečujem ljudi, ki na vsak način želijo vsiliti svoj večinski način razmišljanja. Mogoče niti ni večinski, bolj sredinski, predvidljiv in seveda tudi dolgočasen. Nekateri ne želimo živeti v skupnosti, kjer je naša realnost povsem predvidljiva, celo uniformirana. To me spomni, da se sredi osemdesetih iskal preprost moški črn pulover, ki bi ustrezal mojemu takratnemu najstniškemu stilu, vendar ga v Sloveniji takrat ni bilo. Vse je bilo rjavo, sivo in kvadratno. Takole deluje to vse skupaj malo neumno, vendar tako je bilo. Ta kos obleke me je čakal čez mejo in bil sem najbolj srečno bitje pod soncem, ko sem ga zagledal. S svojim izgledom sporočamo okolici tudi svoja prepričanja in stališča. Barvitost vsega tega želim videti na naših ulicah, ob sprejemanju teh različnosti. Brez obsojanja, brez ozkih kategorij primernosti, saj tam domuje moraliziranje, ki uničuje izvirnost.

Te vrstice so nastale iz nekaterih pripomb, ki jih pogosto poslušam. Nekaj več jih je padalo po zadnji konvenciji tetovatorjev, ki jo je gostila Ljubljana. Zlet čudnih ptičev, ki pri nas še vedno veljamo celo za takšne čudake, da je vprašljiva naša primernost za različne poklice. Spomnim se dveh priložnosti, kosem bil za službo izločen zaradi svojega videza, čeprav je šlo za strokovni poziciji. Ni čudno, da mnogi zdravniki, pravniki, komercialisti in drugi, ki morajo delati z ljudmi, svoje tetovaže skrivajo. In mogoče najbolj nesmiselna izjava, ki se ponavlja skozi različne oblike je, da kako bodo naše risbice videti na starem telesu in uveli koži. Hej, kdo je rekel, da je samo mladost lepa? Starost je nekaj, česar se moramo sramovati in skrivati. Še ena normativnost, ki nima smisla. Verjamem, da bomo našo starost doživljali drugače kot prejšnje generacije, med drugim tudi tako, da bomo mnogi tetovirani in polni uhanov, vendar to je naše življenje, tako zdaj kot takrat.

Lekcije o sprejemanju drugačnosti pa nisem prejel skozi razmišljanje o nas, čudakih v črnem s tetovažami. Sploh ne! Zelo dolgo sem bil sam prepričan v elitizem lastnega pogleda na svet. Mislim, da je to dolgo obdobje iskanja lastne identitete za mnoge od nas zaznamovano s prehodnim iskanjem skupine, kateri lahko pripadaš. Pogosto je kriterij glasbeni okus, sploh v mlajših letih in svetovni nazor kasneje, seveda tudi poklic, ki ga opravljaš. Na tak način se počasi in zanesljivo premikamo v tisto sivo večino normativcev, ki smo jo tako sovražili kot najstniki. Vendar ta proces ni obvezen. Streznitveni trenutek zame je prišel, ko sem imel privilegij delati z osebo, ki pooseblja vse tisto, kar sem do tega trenutka preziral. Ne, nismo tako različni, sploh ne. Preseganje teh navideznih razlik je lep naloga. Upam, da se je bom držal do konca svojega bivanja na tem planetu.

Kolumna za časopis Svet24, izšlo v soboto 7. maja 2016