Beda družbenega trenutka ali družbeni trenutek bede

Ne živimo v družbi obilja, prav gotovo ne! Pri čemer nimam v mislih zgolj materialnega obilja, temveč tudi duhovnega. Sploh ne. Živimo v bedi tega trenutka, kjer je vse skupaj ena taka žalostna inflacija, kjer prave zadeve izgubljajo vrednost, vendar za njih plačujemo vedno višjo ceno v živcih, duševnem miru in toleranci. In plačujemo tudi visoko ceno v denarju, tej pogrošni simbolični izmenjalni valuti naše medsebojne pomembnosti. Ne morem mimo dejstva, da naša družba predvsem temelji na denarni protivrednosti predmetov, storitev in žal tudi odnosov ter šele v drugi fazi na duhovni vrednosti. Vzhodnjak se začuden reži temu našemu pojmovanju in zgolj skomigne z rameni nad našo omejenostjo. Vendar ne morem mimo nje! Nisem vajenec za lokalnega guruja, ki bi v senci svetega figovca za pest riža meditiral o praznini in se smehljal vpetosti v svet materialnega. Sem zgolj običajni samozaposleni Slovenec z dolgovi in zmerno zaskrbljenostjo nad prihodnostjo sebe in sodrugov. Zato našo današnjo pot začenjam na križišču materialnih dobrin, kjer nas hitro zanese iz ovinka in že drsimo po bankini. Želimo imeti! Želimo posedovati! Pa ne moremo.

Menim, da procesa prehoda iz enoumja v neko obliko spodobne sodobne družbe večumij nismo speljali dobro. Ne drži, da je manjkalo banan in kave, ker so to bajke za naivne otroke. Je pa res, da smo hlepeli po večji demokraciji materialnih dobrin in tudi nekaterih, ki so bile na čuden način omejene. Tukaj mi najprej pridejo na misel prvi preprosti osebni računalniki, spectrumi in commodori, katerih nabava v sosednji državi je bila manjši kontrabantarski projekt. In živo se spomnim, da sem svoj prvi prenosni kasetnik kupil v posebni trgovini, povsem legalni seveda, kjer je bila roba iz uvoza. Iz daljne Japonske je priromal mali glasbeni mlinček podjetja Sanyo, da sem lahko snemal komade s Študenta na kasete. Za njega sem odrinil nekaj tisoč dinarjev in obveznih 220 nemških mark. Ker je bila roba iz uvoza, verjetno. In tiste marke sem pridobil zlahka. Skratka, nismo živeli pod železno pokrovko, vendar so bile nekatere zadeve okoli teh želenih predmetov smešno komplicirane in nerazumljive. Želeli smo več odprtosti in ja tudi več bleščečih trgovin zahodne robe, da bi lahko v miru izbirali in se počutili pomembne in živeče v obilju. Nihče si niti v sanjah ni slikal podobe prihodnosti, kjer bo sicer vse to dostopno za šipami lepih trgovin, mi pa na tej strani brez ficka v žepu. Nekateri brezdomni, drugi »samo« brez služb, tretji prekerno nestabilni in četrti kronično besni in nezadovoljni. Zato trdim, da ima velik delež našega današnjega bednega družbenega trenutka v svoji malhi odgovornosti ta naš nesrečni paradoks: ko smo imeli dovolj v denarnici, nismo mogli kupiti vsega in zdaj, ko lahko kupimo skoraj vse, imamo same luknje. Ni čudno, da smo jezni in sovražni. Nekdo nas je nategnil na suho, nategnil za naše sanje.

In vendar sedaj, ko se počasi odmikamo od tega nizkega sveta hitrih telefonov, hitrih avtomobilov in velikih hiš, ki bi jih vsi radi imeli v lastni posesti, in gremo proti višjim sferam, z gotovostjo ugotavljam, da se naša beda še veliko plastično kaže ravno v nematerialnem svetu. Na tej vegasti poti smo izgubili veliko več – izgubili smo Človeka v sebi. Ha! Zdaj boste rekli, kako nas je Munc vseeno potegnil za nos in zdaj skozi tole pisanje vseeno prodaja neko instant gurujstvo, ki malo diši po vzhodu, vendar ima preko tega oplesk slovenskega porekla. En tak novodobni miš-maš za vrednot lačne množice. Pa ni čisto tako. Nimam nobenega namena širiti nobene take zadeve, le opozarjam, da smo izgubili dve pomembni besedi – iskrenost in poštenost. Tako malo, a veliko. Ta naša tranzicija je spodletela tudi na nivoju duševnega in duhovnega. Naj pojasnim! V prejšnjem družbenem sistemu ni bilo ravno zdravo, če ste na napačnih mestih izpostavili svoje iskreno stališče glede mnogih tematik. Mogoče niste ravno izgubili glave kot v bolj trdih deželah podobnega sistema, vendar ste dobili kako poleno ali dve pod noge, izgubili možnosti dobrih služb ali celo pristali za rešetkami, da so vašim otrokom razlagali, kako ste na dolgi službeni poti. V resnici pa ste bili na prevzgoji, da bi se znebili škodljivih iskrenih misli. In ko ste ravno bili trezne glave, ste morebiti pomislili, da pa tole ni ravno najbolj poštena ureditev, če naš vodja kadi pregrešno drage cigare, se vozi v razkošnih limuzinah in čoha eksotične tigre na svoji posesti, če je pa vendar vodja delavskega in kmečkega naroda. Ko so se vam tako odprle oči, ste lahko svoje ždenje na hladnem podaljšali še malo, da vidite prave vidike poštenosti.

Ko smo tako šli na svoje, smo se zaobljubili, da bomo iskreni in pošteni. Figo! Nismo bili ali mogoče bolje, niso bili. Očetje naše domovine so tole deželico temeljili točno na tistem, kar so poznali – na neiskrenosti in nepoštenju. In danes imamo tole skrpucalo, v katerem se veliko ljudi počuti slabo, ker vse skupaj ni več podobno ničemur. Na veliko kradejo tisti, ki so visoko – takšni se tudi elegantno izmažejo, če drugače ne kronično zbolijo ali odpotujejo na Ciper ali v Dubaj. Siromak, ki krade na malo in za lastna usta, bo še vedno dobil po grbi trojno porcijo. In vse to skupaj ni pošteno. Prav tako nas, peščico največjih čudakov, moti, da ne znamo iskreno spregovoriti o resničnih problemih v naši družbi – o brezposelnosti, o revščini, o nasilju, o pomanjkanju veselja in vizije, o odseljevanju mladih, o sovraštvu prevaranih, o samomorih obupanih in obupu vseh ostalih.

Nekje daleč od nas živijo ljudje drugače. Baje bo tudi njih kmalu dosegla hladna roka globalizacije, ki v eni vrečki prinaša prestižne kavbojke in slavno mehurčkasto pijačo (*) in v drugi nekatera bolj zapletena gorja tega sveta. Kakorkoli, še vedno želim živeti v iluziji drugačnega sveta, kjer na vogalu blatnih ulic sedi revni človek brez posesti, vendar z iskricami v očeh. Verjetno samemu sebi lažem.

(*) To je bila izjava mladega kitajskega študenta na Trgu nebeškega miru, ko so ga vprašali, zakaj demonstrirajo: »želimo si Levi’s kavbojke in Coca-Colo«. Naslednji dan so jih nekatere povozili s tanki. Danes imajo na Kitajskem vse, kar je želel mladec in veliko več. Dvomim, da so bolj srečna družba.

Prispevek je nastal za aprilsko številko Kraljev ulice