Kaj nam bo prinesla pomlad? (sobotna kolumna)

Svežo ljubezen? Novo službo? Zadetek na lotu? Prijetno je sanjariti o čem takem, ko se narava prebuja. No, v tem trenutku lahko ugotovimo, kaj nam je že prinesla v prvih rosnih dnevih toplote. Ugotovili smo, zdaj pa čisto resno in dokončno, da imamo dve Sloveniji. Med njima je vedno večja razlika, kaj razlika – prepad! Če imate občutek, da stojite v razkoračni drži in se pod vami širi razpoka, potem vam to lahko razložim, če ostanete z mano.

Na eni strani imamo Slovenijo ljudi s privilegiji. Imajo dobro plačano in varno službo, postrani zaslužijo še kakih 5 tisočakov mesečno in za nagrado lahko vodijo ministrski resor. Kadar se jih pobara o teh zadevah užaljeno zavijajo z očmi in trdijo, da smo vsi ostali popolni butci. Baje še nismo dojeli, da, ljubčki dragi, ne živimo več socializmu temveč v tržnem kapitalizmu. Se pač ne znamo dobro prodati ali nismo dovolj sposobni. Vodja stranke medlega centra, ki je v prostem času predsednik naše vlade, nam v istem tednu celo zabrusi, da je največja revščina v duhu in ne v žepu. Globoko osramočeni, ker ne razumemo modre misli svetlega vodje se umikamo in ta breg prepada prepuščamo veliko bolj podjetnim, pametnim in konec koncev tudi bogatejšim od nas. V tej Sloveniji za nas ni prostora.

Kot predstavnika druge Slovenije, da ne napišem kar drugorazredne, vam bom danes predstavil mojega znanca Fuada, ki je mestni smetar v tistem predelu naše prestolnice, kjer si služim kruh z marmelado in jogurt. Možak je zame veliko večji mojster zena in učitelj kot prej omenjeni prvi med enakimi, ki svoje gurujevske misli rad stresa iz očal. Naš smetar ima res veliko življenjskih izkušenj, ki jih je pridobil dobesedno na cesti. Vedno je dobre volje in rad poklepeta. Zdaj je tik pred penzijo in skrbi ga, kako bo potem. Njegova žena opravlja časti vreden poklic čistilke, brez katere vsak urad smrdi že po tednu dni. To vem zelo dobro, saj so moje bivše ugledne kolegice metale olupke banan v koš tudi v tednu, ko je naša čistilka imela dopust in se potem čudile, če jim je v pisarni začuda zaudarjalo. Kadar ni bilo direktorja tri tedne se sploh ni poznalo. Skratka, možakarja skrbi, kako bosta omogočila sinu šolanje, ki si ga zasluži. Smetarska in čistilkina pokojnina skupaj bosta težko zadoščali. Ni ga sram, da včasih vzame kakšno obleko zase ali družino iz druge roke. Zelo dobro ve, kateri socialni delavci so vredni svojega imena in kateri ne. On težko razume avtorski honorar v višini nekaj tisoč bruseljskih. Poleg plače.

Nič novega nisem napisal, zgolj znana dejstva. Slovenija dveh hitrosti, ena s srebrnim terencem na prehitevalnem pasu in druga s kripo na odstavnem. Vmes pa vedno večja praznina in črnina. Idej za napredek ni malo, vsekakor preveč kot ima znakov ta sobotna kolumna. Le ljudi za izvedbo kronično primanjkuje. Tisti prvorazredni se ne brigajo za tegobe malih ljudi in tisti drugi imajo vse preveč opravka z golim preživetjem. Ne pustite si vzeti idej za spremembo. Še manj pogleda na cvetočo pomlad. Mogoče vam bo ta naravni ciklus dal dovolj zagona, da ideje pogumno prenesete v resničnost in kot baletnik na konici prsta akrobatsko poiščete oporno točko med dvema skrajnostima. To je zame sredina, ki je res zlata.

Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 14. marca 2015