Blade Runner

Iztrebljevalec Rick Deckard (Blade Runner, 1982) živi v mračnem, deževnem, klavstrofobičnem hipertehnološkem svetu, kjer ga iz dneva v dan preganja tesnoba prekomernega nadzora Oblasti, prekomernih dražljajev, ki obljubljajo užitke ali smrt in prekomernega obupa moža brez smisla. Živi v človeški gajbi, kjer je na voljo Gospodarjem za novo nalogo. Ko stopi na ulice mesta prihodnosti, mu v glavo letijo obeti raja nekje drugje, samo ne v njegovi realnosti.

Nadarjeni Luc Besson se je v Petem elementu (The Fifth Element, 1997) dostojno poklonil geniju Ridleya Scotta in propadlega taksista Korbena Dallasa umestil v klavstrofobično človeško gajbo, kjer živi pod neprestanim nadzorom Oblasti, ki ga pošilja na nemogoče naloge, mu omejuje cigarete in v glavo šiba podobe turističnega raja izven njegovega bednega vsakdana brez smisla.

Rick in Korben živita v prihodnosti, ki je bila še v letih 1982 in 1997 dovolj fantastična in distopična, da je ustrezala žanru. Medtem se je vse spremenilo. Na sprevržen način živimo v predsobi mešanice teh dveh svetov.

Umetna inteligenca je potrebovala 5 let, da je iz laboratorijske zanimivosti postala del vsakdana. Danes ne zveni več čudno, če se pogovarjamo o tem, da bomo za to ali ono aplikacijo uporabili v ozadju abstraktne robote, ki so v resnici besedila kode in ne fizični roboti. Ne preseneča nas več, da je naša prisotnost na omrežjih razlog, da se omrežja učijo o naših navadah. Vsak dan sami sebi dokazujemo, da je tako, vendar še vedno ne verjamemo – kliknemo prvi oglas za kosilnico in jih dobivamo v prihodnjih dneh na desetine, kar je zgolj osnovna šola. Prepoznavanje naših obrazov preko fotografij, naš omrežni odtis, množice podatkov, ki jih puščamo po spletu kot majhne drekce … ogromne količine podatkov o nas samih, ki nekam potujejo, se nekje shranjujejo in se nekako obdelujejo. Ne obdeluje jih praktikant Michael za 9,30 dolarjev na uro, temveč algoritem, ki kuri le nekaj elektrike. Tolažimo se, da imamo to tehnološko revolucijo resnično v rokah in da nam ne bo pobezljala.

Te dni živimo v človeških gajbicah z omejenim dostopom do informacij. Tesnoba tehnološkega prenajedanja nas tlači, prenašamo gigabajte podatkov, ponudniki so nam odprli pakete in ko gledamo filme, zraven še brkljamo po telefonu. Klikamo, objavljamo, fotografiramo neuspele potice in tiste bolj slastne kulinarične uspehe. Ni nas sram objaviti naših fotografij v manj polikanih izdajah in še manj nas je sram deliti fotografije naših otrok. Ne razmišljamo o pedofilskih mrežah, ker smo vsi na varnem v svojih družinah, ker nam je toplo in smo varni. Neuspeli videokonferenčni klici bodo naplavili množice smešnih posnetkov, ko si starejši poslovneži pozabijo izklopiti mikrofon ko urinirajo in v zajeme zaslonov zatavajo otroci, radovedne mačke, brezbrižni psi, nerazumevajoče babice in neželene ljubice. Vse postaja javno. Nihče se nikogar ne dotakne in zelo smo si narazen, vendar se razgaljamo. Milijarde podatkov vsako sekundo. Nekam se pretakajo, se shranjujejo in ne obdeluje jih tisti prekerni Michael, temveč … saj že veste.

Ricka in Korbena je rešila ljubezen. Za drugega sem stoodstoten in za prvega upam, ker verjamem samo v svet tistega prvega Iztrebljevalca, vse drugo je zanič. Eterična robotka Rachael in popolna vesoljka LeeLoo osvobodita povsem izpraznjena moža, ki brez smisla tavata po popolnem svetu prihodnosti z velikimi reklamami. Ljubezen je peti element. Robotska, vesoljska … še vedno seksi in tista, ki nas vrže na tla, vzame dih in pravzaprav osmisli svet, življenje …vse. Je to sporočilo za ta čas?