Ali res sprejemamo drugačnost? (sobotna kolumna)

Sobotna kolumna je tokrat odsev dogodka današnjega dne, povsem sveža, seveda pa povsem subjektivna. Kolumnisti imamo namreč sebi prijetno in vam včasih nadležno nalogo, da lahko praktično o vsem, kar nam pade na pamet, izrazimo svoje mnenje. Tako postajamo poznavalci vsega in o vsem imamo svoje stališče, ki ga potem v pisni obliki delimo z vami. Vam ostane bore malo aktivnosti. In ker je tole neke vrste privilegij, ga velja izkoristiti.

Občutek imam, da smo v Sloveniji naravni talenti za metanje peska v oči. To dejavnost recimo gojimo tudi na področju izdaje različnih strategij, kjer se modro zavezujemo, da bomo izpolnjevali to in ono, sledili visokim ciljem in na splošno postajali še veliko bolj čudovita dežela kot smo že. Papir vse prenese, še drobno kolumno, kaj šele zajetno dozo pozitivizma in usmerjenosti v prihodnost. Javna skrivnost je, da imajo v Bruslju, kjer občasno pocinglajo s cekini za različne strateške projekte, svoja obdobja lepih fraz, ki tisto leto zmagujejo na razpisih, če jih le prijavitelji v dovolj velikem številu natrosijo po svojem predlogu. Tudi humanitarnost ima svoje trende, ne zgolj moda in glasba. Tako je bil pred leti zelo cenjen medkulturni dialog, opazili smo tudi dobo medgeneracijskega dialoga in seveda epoha drugačnosti. O sprejemanju drugačnosti smo lahko brali lepe proste spise, opazovali čudovite projekte, ki so se s tem fenomenom ukvarjali na sto in en način in seveda za svojega sprejeli krovni slogan, ki ga tukaj niti ne bom ponavljal, saj ga vsi poznate. Torej, zadeva se je prijela!

V resnici je seveda to zgolj še ena pest grobo zrnatega peska, ki peče pod vekami in se ga težko spravi ven. Nič bolj ne sprejemamo drugačnosti kot smo prej, mogoče celo manj, kar pa seveda ni nasprotni učinek te kampanje, temveč preprosto življenjsko dejstvo. Človek, zmotljivo in tegob polno bitje, v sebi med drugim nosi tudi globoke korenine sovraštva do marsičesa, kar se razlikuje od njegovega standarda. Moti ga, če se poljubita dva fanta ali dve dekleti, ker žali njegov notranji polikani ustroj in ruši njegov mir. Ko se bo bralo o sprejemanju drugačnosti, bo seveda vneto kimal, saj noče biti barbar in primitivec, vendar le do točke, ko je recimo gej njegov otrok ali slučajno lezbijka sošolka njegove hčerke. Temnopolte spoštujemo in sprejemamo na televiziji, če so le dovolj daleč od nas samih. Še vedno, po vseh letih aktivizma, večinoma korakamo na mestu ali celo malo nazaj. Kdo je že zapisal: »besede, besede, besede …«? Polna usta floskul in prazne roke dejanj, imamo pa papirnate strategije, ki so same sebi namen.

Z reperjem Zlatkom sva pred leti sedela na neki okrogli mizi, kjer smo sredi Fužin sami sebi govorili o medkulturnem povezovanju, kar je bilo nam sicer jasno, vendar ni bilo občinstva. Na pobudo, da bi lahko profesorji z avtobusi pripeljali študente na ekskurzijo v ta »zloglasni geto«, ki je v resnici na vso moč prijazen, smo izvedeli, da to ni bil del projekta in da mogoče niti ne bi želeli. Ker se sicer tako ozaveščeni bojijo? Zato končujem z verzom prej omenjenega prijatelja princa Fužinca, ki jih bom prav gotovo napačno povzel: »Vsi drugačni, vsi napačni, dejmo stopit skup, da ne bomo lačni!«

Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 24. januarja 2015