Leta nevarnega življenja (sobotna kolumna)

Zadnje čase sem tako nesramno nekreativen, da kradem dobre naslove iz različnih naslovov umetniških del. V resnici so to tako nazorni slogani, da sobotna kolumna nastane kar sama od sebe. Tokrat sem imel v mislih film o indonezijski revoluciji, kjer sta pod taktirko avstralskega režiserja Petra Weira nastopila Sigourney Weaver in Mel Gibson, oba rosno mlada. Vendar, ker tole ni filmska kritika temveč zgolj iztočnica, se bomo bliskovito preselili najprej v srednješolske klopi, kasneje pa v našo realnost. Pri pouku psihologije ste verjetno tudi vi slišali za avtorja Maslowa, ki je na svet spravil znano piramido potreb. O njej še vedno pogosto govorimo in pišemo, čeprav je ta koncept že malo presežen. V temelju tega trikotnika so biološke potrebe, sledi varnost, ljubezen, ugled in samoaktualizacija. Mogoče gospod Abraham leta 1943 ni imel povsem prav, vsekakor pa ni streljal v celoti mimo. Danes se bomo zadržali bolj pri bazi in pozabili na vse bolj prefinjene potrebe. Varnost namreč. Kadar se človeško bitje znajde v stanju ne-varnosti, pa naj gre to osebno ogroženost, ogroženost zdravja, zaposlitve ali svoje lastnine, kaj hitro pozabi na vse višje zadeve.

In mi, dame in gospodje, živimo v časih, ko so različni nivoji naše varnosti ogroženi. Številke brezposelnih so tam kjer so in bedne cifre prostih delovnih mest delujejo kot posmeh. Okoli mene je veliko ljudi žal bolnih, nekateri bolj in drugi manj resno. Nekateri so bili okradeni. Seveda so vsi ti nevarni dogodki zgolj posledica neke bolj temeljne nevarnosti, ki zbuja strah in hromi delovanje. Kaj bo z nami v prihodnosti in ali sploh bomo obstali in preživeli? Nimam v mislih človeške vrste kot take, ampak povsem intimno vprašanje za vsakogar od nas. Nihče nima zanesljivega odgovora zase, kaj šele za druge. Tipamo po temi in noben hudič noče prižgati tiste luči na koncu tunela. Mogoče sploh nismo v tunelu. Zaprti v temni jami brez dna samo drsimo vedno globlje. Takšna misel je zastrašujoča, žal vem, da se mnogim trmasto kotali po možganih in kvari razpoloženje. Celo več, zbuja jezo in kar nekaj ljudi se odloči, da bodo to svojo jezo stresli na bližnjega na način, da bodo tudi njemu ogrozili njegovo osebno varnost. Če je meni slabo, naj bo še nekomu!

V zadnjih mesecih poslušam precej grozne zgodbe o različnih dogodkih, ki so se na področju medosebnih odnosov zgodili znancem. Ulični pretepi, pretepi v lokalih, poskusi posilstev, različne oblike domačega nasilja in mnogi drobni incidenti se po občutku vrstijo veliko bolj pogosto kot pred časom. Postajamo nevarna družba, kjer je vedno manj varno hoditi naokoli. V dokaz tej trditvi anekdota od včeraj, ko so se sredi ceste stepli štirje osebki kakšnih 30 metrov od mene zaradi prometnega zapleta. V trenutku so zapele pesti. Iz navideznega čistega miru. In moj občutek pravi, da tega ne bo manj, samo veliko več.  V takšnih letih je edini nasvet, ki mi pride na pamet, da redno skrbite za svojo osebno varnost, pozorno hodite po tem svetu in se tudi umikate iz potencialno spornih medčloveških interakcij. Ponovno – zaradi lastne varnosti, ki je pomembna za vas. In prosim, ne recite čez čas, da nisem napisal, če bo slučajno prepozno. Čudni časi so.

Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet 24 dne 10. januarja 2015