Temna stran lune (praznična kolumna)

Temna stran lune je poslednji zapis v letu 2014 in tudi praznična kolumna. Zadnje čase srečujem kar nekaj zelo pozitivno naravnanih mladih ljudi. Beseda da besedo in seveda spregovorimo tudi o tem, kaj kdo počne za preživetje. Moji sogovorniki so večinoma z diplomami brez služb, vendar kot že napisano – pozitivno naravnani, kar je dobro. Sam omenim svoje početje, ki je bilo v bližnji preteklosti povezano s preprečevanjem nekaterih najbolj krutih dejanj človeka – nasiljem, spolnimi zlorabami, psihičnim maltretiranjem, mobingom. Prav tako sem delal z brezdomci, zaporniki, zasvojenci, alkoholiki, azilanti brez pravic in drugimi ljudmi na robu družbe. Na tej točki moji novi znanci pogosto umolknejo, me gledajo z veliki očmi in na koncu zinejo, da jih tole sploh ne zanima in nočejo niti poslušati o takih rečem. Mlado čedno dekle z svežo diplomo humanistike si je celo dobesedno zatiskalo ušesa. Ne rečem, da so takšne teme prijetne, sem pa prepričan, da so nujne. Nekdo vendar mora nekaj početi tudi na teh področjih.

Vem, da sem neke vrste magnet za vse umazano v človeški družbi, kar je nedvomno povezano z mojo zgodovino. To sem že zdavnaj sprejel kot del službe in me ne moti več. Včasih je bilo težje. Trajalo je kar nekaj časa, da sem sprevidel, da gre za dve plati istega kovanca, ki še obe skupaj delata celoto. Ni lepote brez grdote, ni ljubezni brez sovraštva in ni svetle brez temne. Nekdo, ki vidi zgolj svetlejše plati, ostane tako prikrajšan za celotni zorni kot človeškega bivanja. In še nekaj je, če se še tako izogibamo in bežimo pred temno platjo lune, nas slej ko prej ujame iz zasede. Enostavno je tam, pa če hočemo ali ne. In to je dobro vedeti, mogoče celo poznati.

V teh dneh slišim za kar nekaj zgodb nasilja na slovenskih ulicah, ki ga podpira praznični alkohol. Nekateri so v lokalih dobili kakšno na gobec, nekaj deklet je ušlo posilstvu in nekateri so bili oropani, ko so maliganov polni blodili po svojem mestu. Jokanje in stokanje nad lastno nevednostjo, da se to dogaja tudi v naših krajih, je preveč naivno, da bi ga lahko jemali resno. Nihče ne pravi, da morate skočiti na glavo v primere nečloveškosti med ljudmi in jih reševati, dobro pa se je zavedati. Kot mi je pred tednom rekel učitelj samoobrambe: »dobro je biti vedno pripravljen«.

Zadnja kolumna v letošnjem letu je. Čas za čestitke in obljube. Želim vam mirno, uspešno in tudi zabavno leto. Mladim diplomantom pozitivnih služb in delo za vse ostale, da boste lahko preživljali sebe in bližnje ter imeli dober občutek lastne vrednosti v tem svetu. Kaj pa obljube? Lahko jih sprejemam samo zase in že zdavnaj sem se odločil, da se nimam namena spremeniti. Še vedno bom brodil po kloaki človeške pokvarjenosti z upanjem, da bi je bilo vedno manj, v nekem idealnem prihodnjem času celo nič. Upam, da bomo uspeli rešiti še kakšno človeško življenje iz brezna. Poleg na začetku omenjenih pozitivcev srečujem tudi vedno več pogumnih ljudi, ki so pripravljeni pokukati tudi na temno stran lune. Njim veljajo najbolj tople čestitke. Zaradi poguma, ki ga kažejo in znanja, ki ga nabirajo. Ah, da ne pozabim, še ena želja. Da bi mogoče živeli v boljši in manj pokvarjeni družbi vsi skupaj v naši Sloveniji. To bi bilo lepo in tudi skrajni čas. Praznujte pa po pameti. Konec.

Praznična kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 27. decembra 2014