Spoštovani Miro. Odločil sem se, da vam napišem tole pismo, ker vem, da dobivate veliko drugačne pošte in ne želim, da se kje izgubi. Zaposlen mož ste in prevzeli ste težko nalogo. To vse razumem. Jaz sem tisti človek, ki je v času predstavitve vaše knjige v čudovitem toskanskem okolju sredi Ljubljane spoznal, da bom šel kmalu v zapor. To je samo stranska zgodba. Takrat smo se s prijatelji ob čakanju na podpis v knjigo hecali, če boste naš naslednji premier in smo vam tudi zastavili to vprašanje. Niste bili gotovi in potem smo dobili še dve vladi vmes in zdaj imamo res vašo. Pišem vam iz čisto drugih razlogov.
Verjamem, da na vašo mizo prihajajo različna poročila, mnoga ekonomske in finančne narave, vmes pa so verjetno tudi policijska in varnostna. V teh poročilih so v zadnjem času vedno bolj pogosto zapisane zgodbe naših ljudi, ki v obupu posežejo po skrajnih sredstvih, res skrajnih. Ne bom jih našteval, ker vse veste. Nekatere od teh ljudi celo poznam in vem, da so že daleč čez mejo zdržnega, pa ne mislim samo v denarnem smislu. So pahnjeni čez rob psihične stabilnosti, razočarani in povsem obupani. Da je situacija resna mi ni treba posebej poudarjati, verjamem, da se s tem s svojo ekipo ukvarjate vsak dan. Naši ljudje si jemljejo življenja ali to poskušajo. In življenje je velika dragocenost. Izguba vsakega za seboj pusti rano na mnogih ljudeh – sorodnikih, prijateljih, sodelavcih … Zato imam za vas eno drobno prošnjo, mogoče mi jo lahko izpolnite.
Potrebujemo jasen in odkrit nagovor ljudem. Voditelj ste in voditelji nagovarjajo svoje množice. Od prevzema vlade nisem zasledil niti enega motivacijskega in pozitivnega nagovora. Mogoče sem kaj spregledal, saj nimam časa za medije in v tem primeru se opravičujem. Čakam na govor »očeta naroda«, ki naj bi bil kapitan ladje na razburkanem morju. Mogoče pričakujem preveč. S kolegi na Twitterju smo vam večkrat pisali preko tega medija in začudeni ugotovili, da niti vi, Miro, niti vaša ekipa nam ne namenite niti enostavnega dogovora v 140 znakih. Tak odnos nas jer malo potrl in upam, da nam niste zamerili šal na ta račun, da želite samo deliti razglase in da je vaša komunikacija samo enosmerna. Upam, da ni res tako.
Vašo knjigo sem prebral. Iz nje čutim človeka visokih moralno-etičnih načel in zdi se mi popolnoma nemogoče, da boste spregledali tak poziv. Bližajoči prazniki in vstop v novo koledarsko obdobje je odlična priložnost, da nam poveste, kam boste vodili tole Slovenijo in to javno. Da z nami podelite nekaj upanja, ki ga v vaši ekipi ne more manjkati, če ste prevzeli tako težko nalogo. Imam tudi rezervno možnost, če vam takšna oblika nastopa ni blizu. Vsako sredo se v času uradnih ur na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste vije dolga vrsta čakajočih na hrano, obleko in kakšno spodbudno besedo moje prijateljice Anite Ogulin. Mogoče si lahko utrgate kakšno uro svojega dragocenega časa in pridete na klepet z ljudmi, ki težko živijo. Dali jim boste upanje, verjemite. Zdaj nagovarjam človeka Mira, ki je napisal čudovito knjigo in kasneje postal naš predsednik vlade. Upam, da vas nisem preveč motil in vam in vaši družini želim uspešno delo, lepe praznike in vse dobro.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 13. decembra 2014
Foto: (c) Tjaša Zajc (Mladina)
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Naša družba je vedno bolj razčlovečena, kar se tiče sistema in funkcionalnosti sistema.
Vsem v vladi manjka stika z realnostjo – STIKA Z LJUDMI !
Kot, da živijo v eni sami realnosti in izpolnjujejo zahteve – kdo ve koga ?!!!
Žalostna in zgrožena sem, vendar ne brez upanja, ker tistega ti ne morejo vzeti.
Zelo, zelo veliko ljudi ima težave…, čustvene, finančne….
Konkretno, meni je umrla mama. Zapustila nam ni ničesar, da jo lahko pokopljemo, ker je bila njena penzija komaj za preživeti. Ostale so njene položnice in visoki stroški za pokop. Da ne govorim o otrocih, ki nimajo za svoje življenje in jim je treba pomagat, ker ne dobijo dovolj ustrezne službe, da preživijo.
Ne vem ali naj se zjokam ali naj rohnim !
Kljub ustvarjalnemu delu v javni upravi se tresem ali bom zmogla z vsem.
Ampak jaz ostajam s pokončno držo in odprtim srcem ! Čakam na ustrezne priložnosti, da lahko zmorem. Vendar , kako dolgo , ne vem !
Ko bi vsaj obikovali dela in priložnosti za ustvarjanje dodane vrednosti. Verjamem, da si marsikdo želi ustvarjati, če ima za to ustrezne pogoje.
In nikakor ne moreš razumeti tistega , ki to stisko doživlja, če sam ne obuješ njegovih čevljev !
Ne samo z rezi in varčevanjem…, na drugi strani je potrebno ravnovesje za ustvarjanje in pretok !
Najlažje je ne slišati in ne videti ter tiščati glavo v pesek !
Zato dragi moji – stik z ljudmi je tisti, ki vas bo popeljal v vizijo naroda in naše prelepe Slovenije !
Bravo Matic odlično napisano in se ti zahvaljujem da skrbiš za ljudi potrebne pomoči vesele praznike in vse dobro naš borec ti želim lp
“Voditelj”? “Oče naroda”??? “Kapitan ladje na razburkanem morju”??
Vi to resno? In potem sledilce JJa označujemo z ovcami.
Edino kar nam zdaj manjka je eno blejanje množicam in jih po ovčarsko miriti. Ljudje imajo poln kufer puhlic, rabijo konkretne ukrepe!
Vsekakor se mi čedalje bolj zdi da bo MC zelo hitro šel na smetišče zgodovine. Narod je naveličan čakanja in bojim se da z nobeno vlado ne bomo zadovoljni, kakršnakoli že bo. Preveč smo že v dreku, da bi imeli potrpljenje čakati na učinek ukrepov, pa naj jih izpelje leva, desna, zgornja, spodnja, sredinska ali pa mavrična vlada, prej bo usekalo.
V Sloveniji sta ostali samo še dve vrsti ljudi; ljudje, ki so res na robu (ali pa že čez) in bodo glavni iniciator ko bo počilo in drugi, ki imamo to srečo da se kolikor toliko prebijamo iz meseca v mesec in še iščemo razloge za življenje na sončni strani alp. Vsi sposobni pomagat državi so že zdavnaj odšli.
Če mene vprašate je to vse brezpredmetno, kajti vse vlade pred njim in po njem bodo enake, ker so na položajih že od osamosvojitve Slovenije in si stolčke samo podajajo. Mi pa mislimo, da smo sedaj rešili, ko smo izvolili drug obraz. Edina rešitev, ki jo vidim je ta, da se zavzame parlament dobi vse akterje, ki so kradli denar, nato pa pripeljat pred ljudstvo in naj jim sodi. Ves denar in premoženje, ki nima izvora pa zasečt in država je rešena.
Odgovarjam Dr.Bre
Če vas prav razumem, ste pristaš tega, da naj narod, ljudstvo, raja prosto izrazi svojo jezo. Morda bi se celo pridružili revoluciji, ali pa samo čakate nanjo in glede na stanje v državi, število vaših somišljenikov narašča. Delno sem tudi sam med njimi. Pač, vsaj to sem se zaenkrat v življenju naučil, da je jezo treba pravočasno izraziti, sicer izbruhne v hujši obliki. Nekateri pa bi radi, da vse naenkrat izbruhne na dan, jp, revolucijo bi sprejeli z odprtimi rokami, misleč, zdaj bo bolje. Imam dva ugovora:
1. Zgodovina nas ne uči tako, posledica jasne, ostre polarizacije je ponavadi totalitarni sistem, ponavadi slabši od predhodnika.
2. Kdo mi zagotavlja, da če vi Dr.Bre, pridete na oblast, ne boste poskrbeli najprej zase?
Ne, nisem prikrit pacifist, ki bi rad revolucionarje peljal žejne čez vodo za ljubi mir.
Povedal bi rad tole:
Značilnost razvitih demokracij je na kratko dialog, spoštovanje, toleranca. In to bi bilo treba velikokrat ponavljati, v pogovorih, člankih, blogih, povsod, če želimo biti tudi mi kdaj med razvitimi. In prav gotovo morajo to ponavljati tudi politiki, ki so nič drugega kot naše ogledalo. Zato če mi to ponavljamo in živimo, bodo sčasoma to ponavljali in živeli tudi oni.
Zato lahko od politikov pričakujemo tudi dober govor.