Najbolj nevarna žival na svetu (sobotna kolumna)

Preživeli smo ga! Še enega! Nimam v mislih koncev sveta, ki se glede na napovedi vidcev vrstijo zoprno pogosto, temveč dan posvečen nečemu, kar človek počne človeku in je vredno obsojanja. Pogosto me zanese v komentar teh posebnih dnevov, ko smo izdatno pozorni in skrbni, da lahko kmalu pozabimo na vse skupaj. Pravzaprav bi lahko vsak teden napisal kolumno o enem od njih, nakar bi se me kmalu naveličali in me skupaj s tipkovnico in zoprnimi pripombami odnesli ven iz te rubrike za končni mir. Tokrat pišem o dnevu boja proti nasilju. Sklicane so bile tiskovne konference, napisani so bila tematski članki in objavljene tabele. Bolje nam gre kot nam je šlo in še vedno nam gre zelo slabo, saj je človek skoraj edino bitje na tem planetu, ki velik del svojega čas in energije posveti uničevanju lastne vrste. Pravim skoraj edino, saj nekatere pajkovke po koncu seksa ubijejo svojega partnerja, da včasih pomotoma zaradi poškodb ob boju za samico podleže kak jelen in da levi pobijejo mladiče drugega samca. In to je skoraj vse. Biologi bi lahko našteli še nekaj podobnih primerov iz živalskega kraljestva, vendar se to ne more meriti z vztrajnostjo in dokončnostjo, s katero se mi poškodujemo, prizadanemo ali pokončamo vsak ljubi dan. Zelo pogosto.

Številke. Vsaka tretja ženska je žrtev nasilja. Dejstvo. V čakalnici pri zdravniku se ozrite okoli sebe in poskušajte izločiti tisto tretjino, ki je že doživela nasilno dejanje. Žrtve nasilja so moški, sicer v manjšem številu pa vendar. Nasilje ne izbira po spolu, starosti in socialnem statusu. Je grozljivo dejstvo našega bivanja, ki ga ne moremo spregledati. Kako zelo se motim! V resnici ga redno spregledujemo na vsakem koraku, ker smo tako naučeni, ker nam je figo mar ali ker se nam vse skupaj ne zdi tako hudo. Pod vsemi članki ozaveščanja je bilo omogočeno komentiranje spletnih trolov, ki so ponovno izlili svoj gnev. Vse skupaj je feministična zarota in jamranje nesposobnih moških. Potem, ko so udarili zadnjo piko na svoj prispevek, so trikrat udarili na usta svojega bližnjega in se ob bližnjem šanku nasmejali lastni duhovitosti. Alkohol omenjam v isti sapi, ker smo v Sloveniji narod pijančkov, ki je mimogrede najbolj pogost sprožilec nasilja, vendar nam to ne pomeni kaj dosti. Še vedno pijemo in še vedno žalimo, udarjamo, posiljujemo in zatiramo, ne glede na to, koliko posebnih dni si bo svet še izmislil. Konec koncev pa je podobno tudi drugje.

Ljudje smo agresivna vrsta. Tako smo si pokorili ta planet in vsa druga bitja. Hvalimo se s svojim gospostvom, kar nam Zemlja vrača s tem, da nam kaže, kako neznatni smo v resnici. Pa nič ne de, tega ne opazimo. Tako bodo mnogi tudi nad to kolumno le zamahnili z roko, saj je le plod bebljavega gospodiča, ki rad pametuje. Zakaj potem sploh pisati?  Prav gotovo ne zaradi prepričevanja prepričanih, tako na strani nasprotnikov nasilja kot tistih, ki ga dnevno počnejo. Prvi ne bodo izvedeli nič novega in drugi bodo še naprej ostali enako primitivni kot prej. Smisel ima zaradi sive sredine, neodločnih. Tistih, ki jih med nami ni tako malo, ki nihajo in se sprašujejo. Dvigniti glas, ko tepejo nekoga poleg mene ali ne, se postaviti v bran žrtvi mobinga ali ne. Zaradi njih pišem.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 29. novembra 2014