Predpraznična kolumna ali “Veselo življenje”

Te dni sem ujel informacijo, da je bilo v starih časih martinovo začetek večmesečnega veseljačenja, ki se je končalo šele s pepelnično sredo, ko je nastopil čas pokore in posta. Torej si veselega decembra nismo izmislili sodobni ljudje. Včasih so imeli kar veselo zimo ali kako? V to informacijo malo dvomim, saj se mi zdi, da je moral navadni človek večino svojega časa garati za preživetje in je zelo težko tri mesece norel po svetu. In tako je še danes. Mnogo ljudi, ki jih poznam, večino časa delajo za ljubi kruhek. Manjka jim sprostitve in potem komaj čakajo vsaj na ta december, ko vse naenkrat postane veselo in se lahko vsi napijemo ob šankih in stojnicah naših mest. Saj smo vendar tako neskončno veseli. Vendar tole ni kolumna za veseljake, mogoče za zadovoljne ljudi. 

V vsem tem načinu je očitno nekaj napak. Zaradi dnevov na koledarju ne bom postal nič bolj dobre volje, ker to ne gre na stikalo v moji glavi. Novembra še žalosten in ves potlačen in …klik … prvega v zadnjem mesecu leta pa čudežno sijoč in poln optimizma. Celo več. Zaradi prisiljenega veselja okoli nas so lahko mnogi med nami še veliko bolj globoko v temi svojih misli. Poglej, kako so vsi srečni, jaz pa tukaj blodim osamljen in nesrečen, verjetno je z mano nekaj hudo narobe. Še ena napaka je v tem, da bom veselje našel le skozi pitje alkohola in brezmejnost. Mislim, da ne gre tako.

Dovolj je teh neumnosti!  V svojih življenjih ne potrebujemo umetnih veselic in zlagane dobre volje. Zato lahko raje v tem času leta sklenemo pogodbo sami s seboj, da bomo v svoje življenje vnašali več zadovoljstva ves čas in to na razne načine. Poglejmo, kaj imamo na voljo! Ali ste celo življenje želeli igrati kak glasbeni instrument, peti ali plesati? Zdaj je odličen čas za začetek, nikoli boljši. Berete dovolj knjig? Ne? Jutri lahko vzamete kakšno dobro v roke. Se dnevno sprehajate mimo plakata, ki vabi na redno telesno vadbo, ki vam je sicer všeč, vendar vedno najdete milijon izgovorov, da tega ne morete početi. Najbolj običajna sta, da nimamo časa in denarja. Zato prosim ta trenutek tega ne mrmrajte v brado, ker vse to že poznam. Ne boste me dobili na to finto, ker gre za izmikanje nekoga, ki sicer zelo dobro ve, kaj bi bilo za njega ali njo dobro, vendar se nekako še ni prepustil svojemu občutku. Naredite to! Nobene škode ne bo, nobenega razočaranja. Mogoče samo spoznate, da točno ta dejavnost ni za vas in lahko poiščete drugo.

Ker prihaja praznični čas, vas bo spomnil še na nekaj. Na naše osebne odnose. Na ljudi okoli nas, ki so dobronamerni in katerih družba nam ustreza. Spomnimo se na to te dni. Ohranimo ali obudimo tiste navezave, ki so nam ugodne in po možnosti prekinimo škodljive. Tako bo mogoče ta mesec vesel na čisto drug način kot nam sporočajo le trgovci z novci. V spominu mi je ostala izjava nekega prebivalca Islandije iz časov, ko je ta otoška država trpela pod največjo težo krize. Možak je rekel, da so šele zdaj spoznali dragocenost medsebojnega druženja ob cenenem soku ali vodi, saj jim enostavno ni preostalo drugega. Zato vas tokrat zapuščam z mislijo, da ni denar tisti, ki nam lahko kupi srečo. V upanju, da se še kdaj srečamo skozi kolumno, vam želim mirne in res vesele mesece. Kaj mesece, celo življenje!

Matic Munc

Kolumna je izšla v posebni, brezplačni, številki časopisa Svet24