Pismo neznanemu prijatelju – uspeh

Mislim, da v času naše mladosti nismo porabili niti sekunde za razmišljanje ali debatiranje o tem, kako uspešni bomo, ko odrastemo. Pravzaprav sem o tem precej prepričan. Živeli smo iz dneva v dan, kot to počnejo današnji mladi. Samo, da jim zdaj očitamo, da niso dovolj premišljeni, zreli in razumni. Eh, tudi mi nismo bili. Ne rečem, vmes med nami so bili nekateri, ki so točno vedeli, kaj želijo in kakšna je njihova pot, vendar so bili redki. Mi, preostali telički, nismo imeli najmanjšega pojma o tem, da se bomo čez dve desetletji delili na tiste, ki jim je v življenju uspelo in tiste druge, ki jim pač ni. Meni še danes ni jasno merilo tega uspeha skozi oči opazovalca, saj poznam zgolj notranji občutek. Zato nadaljujem pismo neznanemu prijatelju.

Zavidal sem ti, ker si šel študirati tisto, kar te je veselilo, čeprav že takrat ni bilo ravno izobilja služb tvoje izobrazbe. Takšni odločitvi bi danes rekli butasta in kratkovidna, meni se je zdela iskrena in pogumna. Ne rečem, da sam nisem študiral po lastni volji, seveda sem, le mogoče sem imel nekje v žepu skrito kakšno figo preračunljivosti ali vsaj neodločnosti. Takrat se nismo delili na tiste, ki imajo denar in tiste, ki ga nimajo. Seveda nismo bili slepi in smo razliko opažali in tudi občutili, le ni bila odločujoča o tem, ali je nekdo v redu ali ni. Kmalu se je pojem uspešnosti prikradel v naše pogovore mladih odraslih in postalo je jasno, da so mnogi, ki so izbrali pravo, ekonomijo ali medicino razmišljali tudi o tem, da jim lahko takšna izobrazba prinese tisto merilo uspešnosti, po katerem se do takrat nismo delili. Denar. In vidiš prijatelj, z denarjem nisi imel nikoli sreče ali spretnosti. Nekako se te ni obdržal. Pa tako je bilo že takrat, ko smo štopali po Istri in imeli skromen proračun za vsak dan. Po nekaj dneh si bil že v minusu. Sicer pa kaj se delam pomembnega, nisem bil nič boljši. Na koncu izleta smo vsi naše baže žicali čike od bolj ekonomičnih prijateljev. Naše baže … zdaj ne vem, ali smo to mi neuspešni, ker nimamo občutka za večni zaslužek ali smo kakšne druge sorte. Meni smo bili mi vedno najbolj simpatični.

Prijatelj, po vseh družbeno sprejetih merilih uspešnosti nisi uspešen – ostal si brez službe, denarja, zakona in zdaj tudi brez treznosti. Ne voziš kakšne velikanske kovinske cestne ladje in če bi se midva usedla na kavi, ne bi mogel razkazovati novega čudeža korejske pameti, ker ga preprosto nimaš. Se pa seveda ne strinjam, da ne moreš biti uspešen. Zato se raje spomnim dneva, ko si mi povedal svojo končno odločitev za študij, kako so ti sijale oči, drzno in modro, tisti trenutek si točno vedel, kje leži pot tvojega uspeha. Takrat bi lahko res sklatil tisto blesavo luno, če bi hotel. Verjamem, da v tebi še vedno ždi ta ista možnost, da se uresničiš in tako postaneš uspešen. Seveda ne po neumnih zunanjih merilih, ki se merijo v medosni razdalji in večmestnih številkah na tekočih računih, temveč v človeškem kapitalu. Tega si imel vedno na zalogo, je pa zdaj tako malo cenjen. Upam, da uspeš. Drugače bo tudi meni trda predla. Podobna sva.

Vse dobro,

Matic