Realizem krepi organizem (sobotna kolumna)

Spomnim se mnogih simpatičnih sloganov iz otroštva. Deluje, kot da smo živeli v bolj prijaznih časih, čeprav je to iluzija zaradi časovne oddaljenosti. Tako smo nekajkrat letno organizirano tekali v vrstah iz šole, saj je potekala akcija »Nič nas ne sme presenetiti«. Kljub temu, da ta besedna zveza skriva tudi nekaj malega preganjavice, bil sem prepričan, da bo kmalu nad nas prišel uničujoč potres, napad s kemičnim ali celo atomskim orožjem in še požar za povrh, je v resnici čisto prijazen. Bodite pozorni, ker nikoli ne veste, za katerim vogalom se skriva nadloga. In v takšnem primeru ne boste ravno koristni, če boste začudeno zijali. Bolje je, če delujete. Konec koncev tudi tako, da tečete na prosto in tam počakate, da atomska goba postori svoje. Svinčene obleke smo videli zgolj na fotografijah. Mnogo učinkovitih izrekov je prišlo od naših južnih sosedov v povsem komercialne namene. Napisal jih bom v originalu, saj drugače ne delujejo tako dobro. Upam, da mi tega ne zamerite. Za vsak primer bom v oklepaju dodal prosti prevod. Bilo kuda, KIKI svuda (kamorkoli pogledaš, je tam KIKI). Uzmite Bronhi, lakše se diše (vzemite Bronhi, lažje se diha). Da ne boste mlajši bralci mislili, da smo imeli v bivši državi zgolj reklame za sladkarije, še malo drugačen primer. Za Džirlo narod – Džirlo proizvodi (za Džirlo ljudstvo – Džirlo izdelki). Na tej točki je potrebna kratka razlaga. Gospod Džirlo je bil komercialni genij, ki je desetletja nazaj ugotovil, da lahko ljudem prodaš karkoli, če jih le prepričaš, kaj nujno potrebujejo. Tako je razvil serijo svojih čudodelnih izdelkov, med katerimi je blestel Čang Šlang, shujševalni čaj s poetičnim imenom.

Slovenija je vstopala v samostojno obdobje z lipovim listom in geslom: Slovenija, moja dežela. Slika ekološko ozaveščene turistične oaze na sončni strani Alp – senčno stran smo pustili zoprnim Avstrijcem – je obetala nekaj res prijetnega in neškodljivega. Žepno deželico, kjer bi želel vsak živeti, in kjer po prostranih travnikih skačejo srnjački, smo čakali z nasmehom na ustnicah. In nekje iz tega obdobja mi je v spominu ostal izrek: optimizem krepi organizem. Niti slučajno nimam pojma od kje se je vzel, sem pa pripravljen staviti, da ni predstavljal nobenega izdelka. Vsekakor odlično ponazarja občutke, ki so nas navdajali takrat, pred 25 leti.

Tako kot se pogosto zgodi v dramatičnih zgodbah, pride streznitev. Od ekologije imamo nekaj povsem onesnaženih koncev dežele z visoko stopnjo rakavih obolenj, namesto ljudskega Džirla nam izdelke, ki jih še vedno ne potrebujemo, prodajajo Kitajci in Korejci. Sladkarij pa raje ne jemo, saj smo vmes izvedeli, da nam hudo škodijo. Sedaj niti ne vem, kako smo uspeli preživeti ob vsej tej nesnagi. Zlobni duh v meni narekuje, da bi naslov zapisal kot pesimizem krepi organizem, vendar bi bilo to prehudo. Potrebujemo pa dobršno mero realizma in zdravega razuma. Srnjački so se poskrili in časi niso prijazni.  Seveda pa ni nobenega razloga za paniko, nikakor. Na vso moč bi potrebovali duha, ki narekuje, da nas nič ne sme presenetiti, da je vse možno. In v tem duhu bi lahko spet urejeno tekli na varno. Edini problem je v tem, da bi velika večina v diru zavila ven iz dežele.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 18. 10. 2014