Pismo neznanemu prijatelju – prijateljstvo

Mogoče sva napačno začela. Oziroma jaz sem napačno začel, ker nisem na začetku. Pismo neznanemu prijatelju bi moralo, vsaj tako se mi zdi, omenjati samo prijateljstvo, ki ga tako prevzetno omenjam že v naslovu. Prijatelj … je to vse res? Čudno bi bilo, če se ne bi dotaknil samega najinega odnosa. Prepričan sem, da precenjujem pomen najine navezave, mogoče to počneš tudi sam. Zadnja leta so nas okoli tega res pomembnega odnosa malo razvadila. Vsi smo prijatelji eden drugemu, na omrežjih in tudi drugače. V resnici pa hodimo eden mimo drugega kot tujci. Ko sem bil otrok, sem imel enega res dobrega prijatelja, mojega soseda Matjaža. Oba sva bila malo zadržana in sramežljiva, danes bi nama že nalepili oznako »asocialna«. Ker nisva imela drugih prijateljev, sva leta 1982, ko je bilo svetovno prvenstvo v nogometu in sva zagreto navijala za našo takratno domovino, igrala žogobrc eden na enega na travniku za njegovo hišo. Bila sva vratarja, obrambna igralca in napadalca v eni osebi. Travnik je bil njegov, gumijasta žoga pa moja. Vesel sem bil, da imam prijatelja. Kasneje je bil to Tomaž. Potem si bil nekaj časa ti. Niti sanjal nisem o tem, da bom na kak način klikal med več tisoč »prijatelji«. Takšni časi so pač … prijatelj.

Veš prijatelj, zdaj ta lepa beseda ob toliko ponovitvah zveni že malo obtolčeno in po ustih povaljano, da so nas včasih učili, da pravega frenda (našel sem prijetno sopomenko) spoznaš v težavi. In seveda se temu kot mladič rogaš, ker ti deluje kot še ena blebetava neumnost starejših. Ja seveda, dokler tega ne izkusiš. Mogoče si spregledal, saj ni pomembno, zadnjih nekaj let sem imel težave. In v teh težavah sem spoznal, kako so navidezni prijatelji – in to ne tisti iz moje glave – ob težavah odpadali kot slabo prišiti gumbi na hlačah. Kar naenkrat jih ni bilo več, niso imeli časa in sploh so delovali zelo zaposleni. Danes jim ne zamerim več. Celo vesel sem, da so padli na tem testu iskrenosti in prijateljstva, saj jih je tako ostalo veliko manj, so pa boljši. Tistim drugim želim sreče, vendar nekako nismo bili ustvarjeni eden za drugega. Mogoče so jih moje težave preplašile. Prestrašenih ljudi pa tudi ne želim imeti ob sebi, saj takšni v svoji paniki pogosto naredijo kakšno večjo neumnost in so celo v oviro. Tako imam zdaj mogoče ducat ljudi, ki so vredni zaupanja. In pogumni. In to se mi zdi ogromno. Zdaj ne bi več igral nogomet ena na ena, ampak pošteno čez celo rokometno igrišče. In še rezerve bi lahko imeli.

Tako zdaj gledam na celo reč malo drugače. Obkroža me velika skupina znancev, ki krožimo eden okoli drugega kot sateliti okoli planeta, smo blizu, vendar se ne poznamo. Mogoče imajo oni celo občutek, da me poznajo, ker kdaj kaj preberejo, kar napišem ali kaj slišijo. Jaz si te iluzije ne delam več, ker je nesmiselna. Nič se ne poznamo. Tukaj živimo na nekaj kvadratnih kilometrih bolj kot neznanci, ki se pozdravljajo. Na srečo pa so med njimi tisti pravi in njim je res vredno zaupati in včasih povedati najbolj zajebane in težke besede, ker res težko ležijo nekje pod jezikom. Nekomu pač moraš.

Ko sem takrat doma ukradel polprazni steklenici maraschina in domačega ruma, da sva jih obe polokala pred koncertom v Domu Svobode v Šentvidu, sva v najstniški pijanosti začutila tisto pravo povezanost, ko si lahko poveva vse. In držalo naju je še tja po koncertu, ko sva omamljena od glasne muzike, in tistega alkohola seveda, skoraj ležala na klopi v Turistu. Takrat bi ti lahko povedal in zaupal vse, vendar sem bil na pol gluh od ozvočenja in malo bebast od dogajanja. Vendar občutek je bil pravi. That’s what friends are for pravi komad. In zdaj, ko se včasih od srca lahko zahvalim za, madona, bom kar zapisal, blagoslov pravega prijateljstva, lahko samo upam, da imaš včasih tudi ti ob sebi osebo, s katero čutiš podobno. Za to je vredno živeti.

Vse dobro

Matic