Potrebujete nasvet? (sobotna kolumna)

Berem čudovito knjigo Tiny Beautiful Things, ki je zbirka kratkih esejev, ki so izhajali na ameriškem spletnem naslovu The Rumpus. Pod psevdonimom Sugar je pisateljica Cheryl Strayed v obliki odgovorov na vprašanja bralcem s težavami človeštvu sporočala pretanjene samoizpovedi in refleksije bivanja. To so enostavno sporočila ljubezni in življenja. Dosegla je mojstrstvo in velik odziv, s svojo iskrenostjo je razgalila sebe in vse nas. Poznate rubrike, ko ljudje sprašujejo vse možno? Od zdravstvenih, pravnih, osebnih pa vse do najbolj banalnih vprašanj, na katera odgovarja strokovnjak. Javna skrivnost je, da so mnoga pisma izmišljena. Narejena zgolj zato, da ilustrirajo vsebino, ki jo uredništvo želi podati. Vem, ker sem bil del tega. Izmišljije niso bile zlonamerne, le nihče ni poslal nobenega vprašanja in smo jih pisali sami. V mladosti smo pod klopjo prebirali zaupne besede v Anteni in se hihitali zaradi »zaskrbljene najstnice«, ki je pisala o tem, da je poljubila fanta in jo je zdaj strah, da je noseča. Do danes ne vem, ali so bila tudi ta mlada dekleta, naše vrstnice, zgolj plod domišljije avtorjev rubrike. To je bila zdaj zastranitev, želim napisati nekaj o Cheryl in odkritosti.

Prebiranje tipičnih odgovorov tistih, ki naj bi o določeni temi vedeli veliko, me pogosto pusti hladnega. Naj bo na internetu ali na papirju naletim na klišeje, na nizanje splošnih informacij, ki bi jih lahko našel z iskanjem s stricem Googlom. Predvsem pa le redko v odgovoru začutim človeka za napisanimi stavki. Bolj mi deluje kot svetovalni robot, ki svoje modre misli lepo strukturira v uvod, kjer se zahvali piscu, v jedru opiše rešitev in z zaključkom zaželi človeku veliko sreče in uspeha. Šolsko in prežvečeno. Vmes seveda srečamo tudi drugačne redke resnične bisere, ki pišejo iz sebe, iz svoje izkušnje podprte z znanjem. Cheryl je skočila nekaj ogromnih skokov naprej, zato so njeni odgovori resnične esejistične miniature. Želel bi si pisati kot ona.
Tudi mi, ki na videz vemo vse ali se s tem vsaj hvalimo, za tipkovnico skrivamo navadni človeški obraz. Včeraj sem dobil vprašanje, ali sam nimam težav. Seveda jih imam! Cel kup in nekatere so hudo trdovratne. V denarnici in na računu je pogosto takšna suša, da se vprašam ali ima vse skupaj sploh smisel. Ob ponedeljkih sem zlovoljne volje in se težko pripravim do premikanja in dela, najraje bi ždel pod toplo odejo in prodajal dolgčas, dremal in se po malem smilil samemu sebi. In pospravljanje mi gre slabo od rok, ker se vedno najde prikladen izgovor. Nisem končal, še dobro sem začel. Mogoče vse skupaj ni nič resnega, vendar to je moj mali svet, v katerem se zgolj trudim, da bi bilo vse lepo in prav, se pa vse skupaj sproti podira in sestavlja nazaj. Prevzetnost zaradi lastne večvrednosti je lahko huda zabloda, zato je navadna skromnost na mestu. Vsi smo nekje tam, s podobnimi tegobami in dvomi. Kdor za svojimi naslovi in izobrazbo skriva zgolj napihnjeno negotovost, ne bo prišel daleč. Ne kot svetovalec, še manj kot Človek, ki si zasluži veliko začetnico. In vsi podležemo navadnim slabostim, bodimo iskreni! Ta trenutek še vedno čutim dobro dozo zavisti, ker želim pisati kot Cheryl. Zelo je dobra, res. Priporočam.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 11. 10. 2014