Za Mišine korake (sobotna kolumna)

Poznate Mišo? Punca bo kmalu stara šele tri leta, na lastni koži je že spoznala mačehovski odnos države Slovenije do ljudi v težavah. Zaradi prirojene težave so ji napovedovali, da ne bo nikoli mogla hoditi. Intenzivne fizioterapije so se izkazale kot edina možnost, da Miša shodi, vendar jih slovenski sistem finančno ne krije. Mišina starša sta ostala sama, oba s službama, vendar vseeno nezmožna plačevati toliko fizioterapij, kot jih Miša potrebuje. Kako dalje?

Mogoče boste na tej točki že bentili, da imate dovolj vseh otrok s težavami, ki se obračajo na medije in ljudi. Naj že država končno naredi tisto, kar se od nje pričakuje! Drugi so mnenja, da se z različnimi akcijami celo daje potuho celotnemu sistemu, ki skozi uspešne humanitarne pobude pridobi izgovor za svoje nedelovanje, saj vse skupaj lepo teče skozi dobro voljo posameznikom. Tretji želijo veliko več pritiska na ignorantske državne institucije, tudi skozi državljansko nepokorščino, saj naj bi veljal princip: če vi ne skrbite za nas, tudi mi ne bomo plačevali vas! Vsi ti pogledi so povsem relevantni in lahko pravilni, vendar povsem neučinkoviti, če pogledaš otroka, ki mu zmanjkuje časa. Potrebuje pomoč tukaj in zdaj, drugače bo prepozno. Otrok ne more čakati na nujne sistemske premike. Zato ni čudno, da sta se Aleš in Maja, Mišina starša, odločila za drugačno aktivnost. Njun zgled je odlična izkušnja.

Pomemben korak za Mišine korake je bila odločitev za spletno platformo za pridobivanje denarnih sredstev. Mišina zgodba je bila napisana jasno in razumljivo, zraven so bili priloženi video posnetki. Kampanja se je lahko začela. Začetki so bili skromni in na prvo oko je bilo videti, da Miša ne bo dosegla zastavljenega finančnega cilja v določenem terminu kampanje. Nekje na četrtini poti se je zgodil preobrat. Aleš in Maja namreč nista obupana obsedela in v slovenskem stilu jamrala, vsak dan sta vneto delila povezavo do Mišine kampanje, opozarjala na vseh možnih socialnih omrežjih. Njuna sporočila sem včasih dobil pozno zvečer, ko mnogi že spijo. Bila sta noro vztrajna, lahko napišem trmasta z dobrim namenom. In potem se je zgodil čudež, ki je rezultat jasnega cilja in trdega dela – Mišina kampanja je postala poznana tudi v tujini in denar je začel pritekati hitreje. Na zadnji dan je bilo doseženih 100 odstotkov in do konca dneva celo preseženih! Proračun za večje število fizioterapij je bil zagotovljen s pomočjo ljudi, ki jih Aleš in Maja sploh ne poznata. To je bil šele začetek.

Miša je dobila svojo spletno stran (http://www.helpmisawalk.com/), kjer lahko spremljate njen napredek in vidite učinek vašega prispevka. Potem je prišel še večji projekt – dobrodelna nogometna tekma in koncert na stadionu v Novi Gorici. Ta trenutek, ko prebirate te vrstice, sem na poti tja in isto lahko storite tudi vi.  Ja, vse se dogaja na današnjo soboto od 15:00 dalje in časa je še dovolj za lep izlet. Vstopnice imajo na Petrolu in celotni izkupiček gre v sklad za fizioterapije, razen davka, ki ga Slovenija, ki je za Mišo naredila premalo, seveda vseeno pobira. Gaja, Rene in Miša bodo čez nekaj let glasni borci za večje spremembe v Sloveniji. Imajo močno zgodbo za sabo – domovina jih je zapustila, pomagali so ljudje.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 20. 9. 2014

OPOMBA: Sledi internetni pogovor z Mišinim očetom … Aleš je bil prvi povabljenec v projektu Pacienti. Pacienti so spletni pogovori v živo z nenavadnimi osebami … Za ogled in poslušanje arhive spletnega pogovora, kliknite na spodnjo sliko…