Dva svetova (sobotna kolumna)

Zadnjič sem se dobil na kavi s prijateljem. Sedela sva blizu Metelkove in ko sem šel proti avtobusni postaji na poti v pisarno, sem naletel na prizor, ki je jasno pokazal razslojenost naše družbe na nekaj metrih. Pogled na desno je razkril skupino brezdomnih ljudi, ki živijo na cesti. Ob napovedi dežja so se stiskali pod streho … na levi se je iz enega od naših ministrstev usulo nekaj urejenih moških in žensk po koncu svoje službe. Moški v oblekah, ženske v kostimih na poti na pijačo po naporni službi. Dva svetova, ki živita nekaj metrov eden od drugega. Prvi se zaveda drugega, drugi pa noče vedeti za prvega.

Zdaj bo že skoraj 20 let, kar sem prvič v Londonu videl za mene takrat šokantne prizore ljudi, ki so prosjačili na postajah podzemne železnice in mimo hiteči Londončani jim niso posvečali prevelike pozornosti. Vsake toliko se je z njimi v pogovor zapletla kaka sestra usmiljenka ali prostovoljec kakšne organizacije, drugače pa so “normalni” Angleži brzeli mimo in niso niti opazili sedečih soljudi ob svojih nogah. Tudi oni niso hoteli vedeti za njih, veliko manj uspešne. Takrat sem bil srečen, da pri nas ni tako hudo. No, zdaj je.

Prebral sem knjigo Brezdomka iz Pariza, ki jo toplo priporočam ljudem, ki vam ni vseeno za sočloveka. Padec od običajnega državljana na dno družbe je lahko hiter, nepredvidljiv in brutalen. Kot zapiše avtorica knjige Brigitte, se to lahko zgodi vsakomur, samo se tega ne zaveda. Slika sodobne Francije je večinoma črne z nekaj sivine in zgolj oazami bele. Navrgel sem tri kratke zgodbe s skupnim imenovalcem. Popolna enakost med ljudmi je očitno v sodobnem času popolna iluzija, ne samo na razdalji med razvitimi in nerazvitimi, celo na čisto drobnem prostoru.

Slovenija nima, podobno kot marsikatera država na svetu, normalne porazdelitve dobrin med svojimi prebivalci, kjer bi bila velika večina v zlati sredini. Ima dva izrazita hriba in dolina med njima se intenzivno poglablja. Ta dva svetova med seboj nimata diplomatskih odnosov. Bogati, in to so že tisti z varnimi službami, ne želijo razmišljati o možnosti svojega padca. Strah jih je. Mogoče bodo raje še kakšno pravico revnim pokrčili zgolj v obrambo lastnega položaja. Revnih pa je vedno več. Na desetine tisočev. Stotine. Si lahko sploh zamišljate takšno ogromno maso ljudi? Razžaljenih, obupanih in brez otipljivih možnosti za prihodnost. Nihče jih ne zastopa, le vedno več jih je.

Mogoče že povsem obrabljena primerjava, vendar v zgodovini je ponižan in obubožan narod že združil nek možak in zaradi njegove vizije je umrlo 50 milijonov ljudi. Takšnega dometa naša država seveda nikoli ne bo imela. Bojimo pa se lahko populističnega nacionalista, ki bo igral na strune revnih, in postal voditelj. In to je nevaren trenutek za napihnjene fraze. Za prazne obljube o blagostanju, mogoče celo na račun drugačnih ali tujcev. Pri tem moramo biti pazljivi. Dobro prisluhnimo nekaterim županskim kandidatom, med katerimi se že skrivajo takšni širokoustneži. In ta pozornost je na mestu tako za bogate kot revne. Upam, da vsaj vsi skupaj nočemo živeti v državi, kjer nas vodijo propagandisti praznih besed in skritih namenom. Veste, vse skupaj je lahko še hujše od tega, kar doživljamo ta trenutek.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 6. septembra 2014