Prižgem računalnik. Na socialnih omrežjih prevladujejo fotografije zagorelih znancev, ki se javljajo iz bližnje okolice ali daljne tujine. Mahajo in nasmejani sporočajo, da si lahko tudi letos privoščijo dopust. Razglednic skoraj več ne dobivam v nabiralnik, samo še elektronsko. In še te niso namenjene meni osebno, ampak vsem, ki jih gledajo. Celemu svetu. V pravem poštnem zabojčku pa slej ko prej srečujem samo opomine, grožnje z odklopom in druge neprijetnosti. Nazadnje se me je spomnilo podjetje, ki po žicah spušča elektriko. Hvala, da mislite name! Napisali so, da če do tega in tega datuma ne poravnam dolgov, ne bodo več nudili svojih storitev. In ker si še ne predstavljam življenja brez elektrike, je v brezno potovalo zadnjih 100 evrov in so šli še najbolj skromni dopustniški načrti v kanto za smeti, ki mi jih še odvažajo.
Zato je tole kolumna za vse, ki smo dopustovali doma. Ni nas malo. Realna revščina zaposlenih pomeni, da s položnicami zamujamo, da imamo nekaj dolgov ter da nas za žep drži kredit. Ha! Kdo pa je tako neumen, da ima kredite, ki so znana zanka okoli vratu? Marsikdo. Ker je brez bogatih očkov in mamic enkrat ugriznil v kislo jabolko lastnega bivališča na odlog. Sit tega, da plačuje najemnino si je zaželel lastnega brloga. In zdaj plačujemo to razkošje. Vendar … ne bomo jamrali! Dopust doma ima mnogo prednosti, ki jih tisti na fotografijah iz oddaljenih krajev ne razumejo.
Prvič, spiš v lastni postelji, ki jo najbolje poznaš in od katere te najmanj boli hrbet. Drugič, grizejo te lahko le poznane domače živali in ne kakšni neznani strupeni stvori, ki lezejo iz odtokov ali visijo na zavesah. Tretjič, močno varčuješ, saj ti denarja iz žepa ne vleče noben nasmejani potomec vseh svetovnih trgovcev. Tako ne naročaš tretjega piva na terasi z lepim razgledom, ki ti ga bo kasneje pomračil pogled na račun in še manj plačuješ sladoled za vse otroke, ki tako ali tako škodi zdravju. Četrtič, doma zelo težko srečaš kakšno neprijetno osebo, razen če seveda tako misliš o lastni družini. Po neki čudni izpeljanki Murphyjevega zakona v najbolj oddaljenih krajih sveta v istem bivališču naletiš na kakšnega posebno zoprnega rojaka, ki ti pije živce naslednja dva tedna. Ali pa že tako ali tako potuje z isti agencijo kot ti. Petič, če si doma te veliko težje obiščejo tatovi, ki samo čakajo na takšne prilike. Šestič, navajaš se na tisto pravo krizo, ki šele prihaja. Kako preživeti teden z 20 evri. Enostavni in poceni obroki. Beri knjige in se pogovarjaj z bližnjimi. Bodi skromen. Poglej filme, ki jih imaš na polici.
Trdno sem prepričan, da bomo mi, ki proste dni preživljamo na lastnem kavču, v trenutku tistega res pravega pomanjkanja, ki nas očitno vse čaka v roku nekaj let, veliko bolje opremljeni za preživetje od pomehkuženih dopustnikov. Že zdaj se navajamo na življenje brez elektrike, nepotrebnih stroškov in odvečnega razkošja. Takrat bomo samo zdrknili v znano stanje kot vajena roka v rokavico. Postajamo mojstri praktične revščine. Še vedno malo otožni, vendar vedno bolj vajeni tega stanja.
Preveril sem. Elektrika dela in internet tudi. Bolje, da pohitim s pošiljanjem tega zapisa. Nikoli se ne ve. Jutri spet pride poštar.
Matic Munc
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 9. 8. 2014
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Dodaj odgovor