Lizanje sladoleda skozi šipo (hišni zapor na blogu)

Čas je, da se potegne črta pod dogodke zadnjih 8 mesecev, ki sem jih preživel v hišnem zaporu. Kot verjetno veste, sem krivdo za dejanje, ki ga po lastni oceni nisem storil, priznal. To deluje na prvi pogled povsem nelogično dejanje, skušal ga bom pojasniti. Trezna ocena z odvetnikom Luko Podjedom je bila, da na sodišču v Slovenj Gradcu ne bomo dosegli ničesar za nas ugodnega. Danes, z nekaj časovne distance, je jasno, da je bila odločitev pravilna zame, saj se »proces« sploh še ni začel. Še več, v zadnjih 10 mesecih sodišče ni naredilo niti enega nadaljnjega koraka. Takšno večletno jajcanje, pri čemer veš, da boš na koncu plačal, ni za nikamor. Točka preloma je bila, ko smo prejeli izvedeniško mnenje ugledne slovenske pedopsihiatrinje dr. Mojce Brecelj Kobe, s katero sem imel že v preteklosti strokovni spor. Seveda ni premogla niti toliko etične distance, da bi se iz postopka izločila, temveč je napisala katastrofalno mnenje v duhu slovenskih mnenj. In vse je kazalo, da noben ugovor, nobeno pritoževanje nad zapisanimi neresnicami, požigosanimi z žigom izvedenke, ne bo uspelo. Sodišče je mnenje sprejelo. Izkušnje s slovenskimi izvedenci so govorile, da smo v slepi ulici. Nihče od nižje rangiranih in prestrašenih izvedencev si ne upa ugovarjati avtoritetam, kot je predstojnica pedopsihiatričnega oddelka Pediatrične klinike v Ljubljani. Bil sem v isti pasti kot mnogi ljudje v Sloveniji. Zahtevati in plačati novo mnenje, ki bi bilo po vsej verjetnosti enako, saj lobi izvedencev zelo redko krši svojo cehovsko zavezo kritja hrbta. Ne, to ni imelo nobenega smisla. Zapor je postal realnost.

Večkrat sem omenjal finančni vidik cele zgodbe. Najtežji očitek, ki je bil v celoti lažen in izmišljen, in so ga v času mojega pripora marca 2012 lansirali samo določeni slovenski mediji zelo intenzivno, je bil, da sem za svetovanje noro služil, torej bogatel. To je bila zelo zvita taktika mojih nasprotnikov, saj je v očeh javnosti to tudi najbolj učinkovito. Prekleti prasec, ki govori o otrokovih pravicah, je v resnici divji zaslužkar in je spravil na rob bankrota cele družine. Zahteval naj bi astronomske vsote, recimo 10.000 EUR za neka mnenja in podobno. Del javnosti je to sprejel in pojavil se je dvom. V nobenem od medijev nisem uspel priti skozi s prošnjo za popravke, tako da je ostal zgolj internet. Vendar škoda je bila narejena. V resnici sem za primer, zaradi katerega sem na koncu dobil zaporno kazen, delal prostovoljno. V vseh letih sem prejel 20 EUR honorarja, rabljen fotoaparat in popravilo avtomobila. Takšna izjava lahko prepriča le redke, ne glede na to, kako je resnična. Kateri idiot bi to počel zastonj? Nasprotniki so vedeli, da večina ljudi tega ne bo razumela, saj se tudi sami ne bi podajali v takšno tveganje brezplačno. Zanka se je stisnila.

V svoji Svetovalnici Akcija! Matic Munc s.p. sem v času največje krize zaradi ogromne količine prostovoljnega dela in zaradi pripora izgubil 80% svojih strank. Nekateri so verjetno odšli zaradi obtožb o pridobitništvu, nekateri zaradi strahu za sebe, nekateri zato, ker so imeli občutek, da se je porušilo zaupanje. Slednje še najbolj razumem, saj res ni prijetno, če veš, da po istih prostorih, kamor prihajaš na osebno svetovanje, šarijo policisti in premetavajo papirje. Zaradi takšnega upada prometa sem bil seveda na robu osebnega stečaja in seveda še zdaj plačujem dolgove tega obdobja. To je realna cena boja za pravice drugih ljudi. Cena se lahko izrazi v denarju, v ogroženem preživetju.

Izguba redne službe v javni upravi, po eni strani še en finančni udarec, je pa po drugi ponudil dokončno sproščenost. Nikoli več si ne želim delati v javnem sektorju, dovolj sem ga videl. Za človeka, ki želi napredovati, se razvijati, učiti, je javni sektor strokovna smrt. Rigidnost, birokracija, zastarelost bi bil lahko glavni moto. V tej luči sem želel čim prej zaključiti tako postopke kot tudi službovanje, da bi lahko v celoti stopil na lastno pot. Je težko, predvsem zaradi omejitve gibanja zadnjih 8 mesecev, vendar niti sekunde nisem obžaloval odločitve.  Zdaj se začenja novo obdobje svobode in samostojnosti. Še vedno bom preživel s svojim delom.

Še vedno dobivam vprašanja, kaj je bila pravzaprav esenca primera, tiskovne konference in objave na internetu niso dovolj, ljudje želijo še več, kaj je bilo za vsem skupaj. V nekaj stavkih. Nevede smo zadeli v izjemno razširjeno mrežo sistemske korupcije slovenskih javnih uslužbencev in posameznikov, ki deluje že desetletja. Gre za sistem uslug in denarnih ugodnosti za različna spregledovanja kriminalnih dejavnosti, torej da »sistem pač nemoteno teče«. V to mrežo smo prileteli kot nosorog in začeli razkrivati določene posameznike, ki imajo od delovanja na tak način velike osebne koristi. To celotni mreži ni bilo všeč in se nas je lotila. Poklicna diskreditacija in ekonomski problemi mene in sodelavcev sta bila ves čas bistveni cilj nasprotnikov. Sodišče je to doseglo na način, da mi je prepovedalo delovanje kot psihologu, kar je seveda večja kazen kot sam hišni zapor. S tem poskuša mreža razvrednotiti moje besede in jih spustiti na nivo nekega težaka, ki je pač lačen medijske pozornosti. Tako je uspel edinstven »spin« – dejanska mafijska mreža me je označila za vodjo kriminalne združbe in tako čudovito poskušala izvesti projekcijo.

Dober načrt se je mreži ponesrečil zaradi ene osebe – bivše tožilke Aleksandre Štiblar, žvižgačke, ki ni želela sodelovati v igri. Celo več, jasno in javno je povedala za nepravilnosti v vrstah tožilcev, na ta račun dobila disciplinski postopek in nazadnje izstopila iz tožilcev in postala odvetnica. Če tudi ona govori »neumnosti«, potem je to že malo neverjetno, da govoriva iste zadeve. Ali sva dogovorjena? Kakšen motiv bi imela tožilka, da ogrozi svojo kariero zaradi nekega pozornosti lačnega tipa? V tej točki je slovenska javnost spoznala, da je za primerom seveda veliko več od usode zgolj enega otroka, vendar ta zavest ni imela nobenega vpliva na sam potek sodnega postopka. Nihče v slovenski politiki ali pravosodju ni želel vtakniti roke v to greznico koruptivno povezanih kolegov, čeprav vsi dobro vedo za obstoj takšne zločinske mreže javnih uslužbencev in cestnih mafijašev slovenskega stila.

In tako smo prišli do hišnega zapora. 9 mesecev je bila kazen, prestal sem slabih 8 mesecev, potem je pogojna komisija milostno odobrila 1 mesec in 10 dni odpustka. Ni odobrila niti na tretjini kazni, kar bi bilo sicer izjemoma, niti ne na polovici. V edinem pojasnilu, zakaj ni odobrila pogojnega odpusta na tretjini, je komisija napisala, da nisem izkazal nobenega napredka. To je bila seveda neresnica, navaden copy/paste iz prejšnjih odločb iste komisije. Pa poglejmo, kako Republika Slovenija izvaja hišni zapor.

Najprej pozitivne stvari. Nadzor Policije je bil ves čas korekten in tudi bili so edini, s katerimi sem bil v stiku. Torej pohvale PP Ljubljana Moste, kot vedno strokovni. Namreč, vse ostalo je prepuščeno improvizaciji. Na sprejemu v hišni zapor sem opravil vse formalnosti, vendar:

–          Ni me pregledal zdravnik

–          Nihče ni z menoj opravil pedagoškega uvodnega razgovora

–          Pedagog mi ni bil dodeljen

–          Nisem bil ocenjen glede samomorilne ogroženosti

–          Nikoli nisem podpisal osebnega načrta o prestajanju kazni

–          V času 8 mesecev ni bil z menoj opravljen niti en razgovor o počutju in/ali napredovanju

–          Nihče me ni seznanil z mojimi pravicami in dolžnostmi

–          Prošnjo za pogojni odpust sem pisal po lastnem znanju, na datume me ni nihče opozoril

–          Razlaga pogojne komisije je tako neresnična, saj ni nihče preverjal mojega napredovanja

–          Obsojenci, ki priznamo krivdo, smo verjetno s tem dejanjem sprejeli kazen, torej ta točka ne bi smela biti sporna

Vse to so evidentne napake slovenskega pravosodja, ki seveda niti ne zna izvajati tistega, kar ima zapisano v zakonih. To niso napake delavcev v pravosodju. Ne branim jih, ker so moji bivši sodelavci, temveč zato, ker vem, da se skušajo znajti v tem povsem zmedenem sistemu. Država je nekaj zapisala, česar ne zna izvajati, ker ne postavi pravil igre. To je vse skupaj ena velika improvizacija, pri čemer imam srečo, da živim na območju Policijske postaje, kjer je vodja policijska okrožja razumen človek. In tako smo se vsi skupaj pač znašli.

Na tem mestu moram opozoriti, da seveda hišni zapor niti pod razno ni tako obremenjujoč kot zaprti oddelek običajnega zapora. Prinaša veliko ugodnosti – v mojem primeru poleg spanja doma tudi redni dnevni odhod na delo v lastno podjetje. Prinaša pa tudi določene neverjetne obremenitve. Resnično gre za lizanje sladoleda skozi šipo. Drastično upade količina osebnih socialnih stikov. Ker mi s strani sodišča ni bila dovoljena rekreacija izven prihoda in odhoda iz pisarne, so se pojavile določene zdravstvene težave. Enako velja zaradi pomanjkanja sončne svetlobe, ki jo je bilo ob kratkih izpostavljenostih zunanjim pogojem pač premalo. Psihično je bilo naporno najprej navajanje na dolgočasno rutino, kasneje pa sem izven te rutine težko deloval. Če sem samo malenkostno spremenil pot do avtobusne postaje, so se moji možgani temu upirali in postajal sem živčen, ko sem okoli sebe videl malo spremenjeno sliko blokov.

Ko je prišel dopis pogojne komisije, da so mi naklonili milost enega meseca, je postalo lažje. 1. avgust je bil tisti miljni kamen, ki ga je bilo možno videti v daljavi. Sploh pa si ne predstavljam počutja nekoga, ki na tak odgovor čaka leta, ki se mu ta datum vedno znova izmuzne skozi prste, ker nekdo na list papirja zapiše, da pač »ne izpolnjuje pogojev«. Izolacija iz družbe za teh nekaj mesecev ni huda, ali pusti kakšne bolj dolgotrajne posledice pa vam lahko odgovorim šele čez čas. Trenutno je vse ok. Posledice zaprtega oddelka zapora morajo biti v nekaj letih katastrofalne.

Dostop do interneta in odločitev za pisanje bloga je omogočila tako ventil za nadaljevanje svojega dela, vsaj v delu komentiranja in opozarjanja na nepravilnosti kot tudi za učenje novih spretnosti. Odziv je bil ves čas odličen. Berete. Vneto berete. Nove spretnosti so naložba za prihodnost, ki je nastopila zdaj. Moč interneta se izdatno kaže predvsem kot prosti kanal pretoka informacij, ki jih mediji načrtno ali zaradi nepoznavanja spuščajo in spregledujejo. Resnica bo pokukala na plano, ne glede na to, kako močno jo bodo odgovorni zanikali. Našla bo pot. Zapisi, govorjenje, posnetki … vse narejeno in obdelano v domačih »studiih« samo z enim klikom prihaja do tisoč uporabnikov. Razvoja ni mogoče ustaviti. Ravno zato bo mreža državnih koruptivnežev razpadla. Plačali bodo svojo ceno. Mogoče še ne letos, vsekakor kmalu. Vredno je bilo …

In ko danes dokončno potegnem črto, lahko ponovno napišem, da je bila odločitev pravilna. Samo prestajanje kazni hišnega zapora zdržno, v veliki meri tudi zaradi pisanja na blogu in dopisovanja z ljudmi preko interneta. Sedaj, 8 mesecev kasneje, sem veliko močnejši in bolj odločen glede svojega početja v prihodnje. Država meni, da še ne smem delati kot psiholog, zato bo največja usmeritev v pisanje, izobraževanje in predavanja na vse teme, ki bodo Slovenijo zanimale in o katerih imam veliko povedati. Doživel sem na lastno koži.

p.s. Zdaj grem uživati ponovno pridobljeno svobodo, se vidimo in beremo po 15. avgustu. Gremo dalje!