Danes je tak dan, da prihajajo otožni spomini. Tako nastane kolumna. S prazniki je pogosto tako. Niso zgolj mejniki veselja, temveč opomniki žalosti. Prva slike, ki jo vidim v povezavi z dnevom pred dobrima dvema desetletjema, pokaže, kako s prijateljico sediva na klopi pod Tivolskim gradom in vojaški MIG prebije zvočni zid. Druga je malo bolj zapletena, skupina svežih maturantov, torej nas, si upa po nekaj dneh vojne za Slovenijo priti v center mesta na pijačo. Takrat je bil še bar Julija nasproti Romea in za mizami zagledamo skupino pobritih in pijanih ljudi v uniformah s puškami na mizi. Podaljšamo do Magistrata in tam naletimo na še bolj napihnjene, še bolj zabrite in še bolj alkoholizirane modele, ki mahajo z orožjem. Gremo domov. Nobenega ponosa nisem čutil takrat in nobenega prebliska, da bi kot 19-letnik stopil do teh ljudi in se jim zahvalil, da branijo mojo domovino. Že takrat je bilo v ustih nekaj grenkega.
Mnogo let kasneje sem prebral knjigo Skrito povelje Drage Potočnjak o tem, zakaj je moral umreti slovenski pilot helikopterja Toni Mrlak, ki so ga sestrelili nad Rožno dolino. Dogodka se spomnim, saj sem o njem slišal na radiu in nekaj dni kasneje videl črne sledove na asfaltu. Knjiga ne ponuja odgovorov, temveč samo mnogo vprašanj svojcev, katerim se odgovorni izogibajo. Potem sem spoznal pogumno Barbaro Furjan, ki se za pravico svojega umrlega brata, nabornika Blaža, bori že 17 let. Napisala je knjigo v treh jezikih in želi posneti film. Uradna verzija je še vedno samomor in več o tem ste lahko prebrali tudi v časopisu, ki ga držite. Obe zgodbi, tragični in nepojmljivi, puščata grenko sled.
Ano Politkovsko, rusko novinarko in borko za človekove pravice, dosledno nasprotnico Putinovega režima, so ustrelili oktobra 2006. Svojo domovino in ljudi je imela zelo rada, bila pa je zaničevana, popljuvana, izločena. Ob neki priložnosti je na vprašanje, zakaj ne zapusti Rusije odgovorila, da tega ne more storiti, saj bi to pomenilo, da so »oni« zmagali. S tem, ko na ves glas in najbolj očitno izražaš vzvišena domovinska čustva ne dokazuješ resnične pripadnosti svoji deželi, zgolj to, da znaš najbolj uspešno trobiti v skupni rog pohlevnosti.
Vsak od nas ima pravico praznovati praznike na svoj način, če pri tem nikogar ne moti. Z žalostjo in otožnostjo lahko obeležimo tudi dan, ki naj bi domovini tako veliko pomenil. Dan za spomine. Tudi takšne, kakšna je ta Slovenija bila in kaj je iz nje nastalo. In to je žalostna zgodba o neuspehu. Medtem me del sodržavljanov prepričuje, da bi moral čutiti zanos, veselje in ne vem še kaj, je v ustih enak grenak priokus kot pred 23 leti. In prosim, ne jemljite mi mojih spominov in mojega pogleda na dogodke. Pustite, da svojo pripadnost do teh ljudi tukaj, jezika, zgodovine in teh nekaj tisoč kvadratnih kilometrov zemlje nekateri izražamo na drugačen način od zapovedanega.
Veste, mogoče sta bila Toni in Blaž veliko večja domoljuba od vseh tistih nadutih pajacev v maskirnih uniformah, ki so konec junija 1991 mahali s kalašnikovkami v centru Ljubljane. In prav gotovo večja od tistih, ki so takoj po koncu vojne začeli pleniti vse, kar je ostalo. Sta pa oba dala življenje in še danes svojci ne vedo, zakaj. Nehvaležna domovina.
Matic Munc
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 28. 6. 2014
Foto: Srđan Živulovič
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Kako je bilo vse skupaj ena velika žalost, predvsem pa norost, priča vedno več knjig in spletnih zapisov. Tule je den prvih a povsem prezrtih http://osamosvojitelj.blog.siol.net/ precej staro je že pa vendar čas za tole še zdaleč ni zrel, če bo kdaj.