Postranske zadeve – Slovenija o volitvah ali nogometu

Ne vem, kaj bi bilo bolj čudno, če danes ne bi pisal o volitvah ali o nogometu. Letos se v Sloveniji oba dogodka celo časovno povsem pokrijeta. Dan po začetku prvenstva so se začela predvolilna opravila za izbor v Državni zbor. Na dan tekme finala bo vse jasno, tudi Slovenija bo imela nov Državni zbor. In za povrh se oba dogodka zgodita, praviloma, na štiri leta. Le predčasnih prvenstev ne poznamo, ko bi bilo ljudstvo recimo nezadovoljno s Španijo ter bi jo odpoklicalo že leta 2013.

Poznamo predčasne volitve in te postajajo pri nas pogoste in nihče več ne konča mandata. Ker smo v krizi in ker nihče ne zna najti poti ven. Vsi pa pravijo, da znajo in celo potem trdijo, da smo že zunaj. Nismo zunaj in tudi ko bomo, se ne bosta cedila sladkano mleko in zlati med. Ali kot je moj znanec lucidno pripomnil, ekonomski kazalci rasti in okrevanja ne pomenijo nujno tudi služb in več obilja za ljudi – zgolj suhoparne številke, ki začnejo kazati trend rasti in uspeha. In letošnje volitve bodo pomembne, ker je čas za nove obraze in ker imamo vsega dovolj … No, to bomo šele videli, zato ostanimo raje pri nogometu.

Leta 1982 sem kot 10-letni mulc prvič spremljal ta svetovni zlet nogometašev, leta 1986 v Mehiki pa najbolj zagreto, saj sem bil najbolj pravih let. Leta 1990 me je že bolj zanimal rock’n’roll in družbene spremembe. In potem nikoli več nisem bil obseden, torej res obseden. Pred štirimi leti v Južni Afriki smo v službi vseeno vpisali rezultate v razpredelnico in celo stavili. Vseeno mislim, da je tista prava enomesečna obsedenost nekako primerna razvojni stopnji 14-letnega najstnika, ki še ne lovi punc dovolj aktivno in raje brca žogo. Za odrasle moške pa se mi zdi malo pomilovanja vredna in z začudenjem spremljam zakonske krize, ki nastajajo ob ultimatih in grožnjah po zasedbi televizorja in obvezni tišini med vsemi tremi dnevnimi tekmami. Šovinistični teroristi, ki napadejo vsaka štiri leta.

Letos me Brazilija ne gane sploh. Zaradi odnosa organizatorjev do domorodnih prebivalcev, nasilnih izselitev in rušenj njihovih stoletnih domov, vse za ceno dobička in spektakla, je zavrženo dejanje. Seveda o tem ne boste prebrali skorja nič v dnevnih novicah. Mnogih niti ne briga, važno, da je fuzbal. Da je Katar verjetno podkupil svoje naslednje prvenstvo pa je kronski dokaz, da je tukaj športa tako malo, saj vse prekrije le pohlep. Ni več isto. Ne rečem, da ne bom pogledal kake tekme, vendar če moram izbirati med dvema spektakloma junija in julija me bolj zanima naš politični položaj.

In ker zdaj vemo, da bomo lahko volili 13. julija, ne glede na pritožbe in morebitno dopustniško odsotnost koga, bo v celi zgodbi nogomet odigral zvito nalogo popolnega preusmerjevalca pozornosti, kjer ni pomembno, da so nekateri brez služb, revni in da v resnici ne vemo, kako bi izplezali. Pomembno je, da je še eno hladno pivo v hladilniku in da se čez 10 minut začne nov epski obračun, zaradi katerega bom srečnejši in duševno bogatejši. Ali res? Čisto lahko, da bomo 14. julija vsi še malo revnejši in bolj nezadovoljni. To pa ni odvisno od obotavljive sreče okroglega usnja, temveč povsem od nas samih. Ali bomo pijani od športnega zanosa spet nekaj zamudili in nas bo potem bolela glava.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 14. 6. 2014