Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – posebna izdaja

Torej, majske volitve so za nami. Vsi glasovi še niso prešteti, vendar marsikaj je jasno. Za današnje ogrevanje v tej posebni izdaji vam bom popisal svojo pot do tega, da sem sploh lahko volil. Ker sem vedel, da bi znali biti zapleti s tem, da sem v hišnem zaporu, sem stavil na dve poti. Sodišče sem prosil za dovoljenje za prosti izhod, vendar so hkrati že neusmiljeno tekli roki za različne druge oblike glasovanja. Recimo za glasovanje po pošti, kar se mi je zdela logična rešitev za moj položaj, je rok za prijavo potekel v začetku maja in sem seveda moral poslati tudi to. Prijazne in na elektronski pošti hitre uslužbenke okrajne volilne komisije so mi poslale vse potrebno in zadnji dan prijave sem ujel rok. Vendar se je izkazalo, da hišni zaporniki ne moremo glasovati po pošti, temveč doma. Podobno kot težki bolniki. Ker je hkrati potekalo dopisovanje s sodiščem, ki je zahtevalo volilni listič, ki pa v moj nabiralnik takrat še ni poromal, sem moral reagirati hitro. Za nobeno ceno se nisem želel odpovedati svoji volilni pravici. Tako sem se prijavil za glasovanje doma in dobil dovoljenje dan pred tem, ko je prišla tudi dovolilnica iz sodišča. Tako.

Današnji tekst nastaja po malem cel dan, od jutra dalje. Obisk lokalne volilne komisije se je zgodil dopoldne, okoli 11. ure in res so prijazni, tako po elektronski pošti kot v živo, sam potek vam je nekako jasen iz priloženega fotografskega materiala. Volil sem Piratsko stranko Slovenije, to že veste, ker sem to trobil zadnja dva tedna. Res se dogaja revolucija na področju interneta in potrebujemo evolucijo politike, drugačno razmišljanje. Analogni možgani nekako ne bodo dovolj. Še vedno mi ni jasno, zakaj je moral tale dečko iz komisije danes prašiti korake, če pa preko interneta urejam vse v zvezi s svojim podjetjem, prenakazujem denar, plačujem račune … volim pa še vedno klasično. Saj je bila simpatična izkušnja, samo škoda denarja in časa.

Ura je 12:54. Prvi vmesni rezultati udeležbe so znani, do 11:00. Nekako sem pričakoval okoli 6%. Izšlo se je na 8,29%. Torej za odstotek in pol bolje kot pred 5 leti. To lahko pomeni, da bomo letos vseeno prebili 30-odstotno točko. Abstinenca ljudi je pomenljiv znak. Tukaj se ne strinjam, da gre za ljudi, ki jih politika ne zanima. Ne gre zgolj za njih, da tudi takšni seveda obstajajo, temveč za razočarane, jezne in nemočne. Takšne, ki besno mečejo vabila na volišče v koš za odpadke in bojkotirajo iz principa.

Največji razočaranji teh volitev sta zame osebno Šoltes in Sanjska služba. Prvi zato, ker se je kot meteor pojavil in takoj odgriznil velik del kolača, ne da bi za to karkoli postoril, samo bil je, in se sploh ni trudil. Na soočenjih maksimalno omleden, nedefiniran, celo nezainteresiran, deloma zapletajoč in na robu neresnice. S stanovanjem so mu žurnalisti postavili past, v katero je padel kot dojenec. Če je to novo upanje za slovensko levico, potem bo hudo. Sanjska služba je v zadnjem tednu povsem zaspala in potem doživela še dve katastrofi, ki jih zakuhal njihov lastni nosilec liste. Najprej se je izjasnil proti splavu in pravicam istospolnih, kar je bilo za domnevno neideološko listo ideološki bum. Vendar ta isti možak očitno še ni imel dovolj lomastenja po trgovini s porcelanom, svoje stališča je pojasnjeval dodatno, da smo lahko spoznali, da gre za izjemno konzervativnega mladeniča. Dan kasneje je storil še zadnjo napako – na svojem FB profilu je zlorabil fotografijo lastnega sina v politične namene. Ni treba biti karierni politik, da veš, da se to ne dela. Sam projekt Sanjska služba na vse te dogodke ni znal odreagirati in se je povsem izgubil v lastnih teorijah.

Pozitivno presenečenje so bili zame vsekakor v Združeni levici glede svoje medijske strategije, saj so svojo izrazito ideološko profiliranost dobro tržili, bili opazni in dovolj glasni. To mislim predvsem na socialnih omrežjih in tudi pri dogodkih v živo.  Izžarevali so nekaj agresivnosti in odločnosti, ki sta prav gotovo za določen del volilnega telesa zelo dobrodošli. Glede na to, da smo imeli danes nekaj malega debate okoli ženskih kvot, ki so včasih same sebi namen, je povsem jasno, da Violeta in Lara nista zraven zaradi kvote, temveč sta dejavni. Na drugih listah je bilo tako očitno, da so ženske zraven zgolj za kuliso, da je bilo to žaljivo. Najbolj očitno pri Konkretno, ker je bila to povsem Kacinova kampanja in tudi žal pri SD, kjer so svoji dve dejanski poslanki odrinili na drugo do tretje mesto zgolj zaradi napihljivosti Lukšičenka. Bilo je ostudno za videti.

Ura je 16:55. Volilna udeležba je ob 16:00 16,14%, tako sem tudi računal, pač dvojni odstotki glede na prvo etapo. Slabo. Tole je za napoved, kjer bo težko doseči »magičnih« 30% udeležbe. To še vedno pomeni, da je milijon ljudi, ja 1.000.000 v številki, ostalo izven volišč. O tem dvomim, da bo veliko govora, kot, da se ni zgodilo. Zmagovalci bodo slavili in poraženci žalovali. Kdo predstavlja glas tistih, ki niso dali glasu?

18:09. Malo sem pod vtisom, torej adrenalinom. Zato še zadnja napoved: SDS 3 mandate, NSi + SLS 2, po enega Verjamem, Združena levica in Pirati. Moram. Saj vem, da se bom zmotil, kot vedno na Euroviziji, vendar je lepo.

19:01. Zdaj pa rezultati. Zmaga SDS ni bila vprašljiva, samo število mandatov, trenutno kaže na 3. Zmerna poroka sramežljivih konzervativcev prinaša drugo mesto in 2 mandata. Bronasta medalja pripada listi Verjamem Igorja Šoltesa (1). Ostalih mandatov pa se lahko veselijo še  v Desusu in SD, po en mandat, s tem naj bi Tanja Fajon s preferenčnimi glasovi prehitela Lukšičenka.  Največji poraženci v Sloveniji vsekakor DL in Zares. Ne obstajajo sploh več. To je sicer rezultat vzporednih volitev, saj uradnih ne bo vse do 23:00, ko se zapre še zadnje evropsko volišče. Možni tudi premiki, ni še povsem konec. Takrat bomo vedeli tudi, kako so se odrezale evropske skupine v celoti. Koliko bodo dobili evroskeptiki in koliko alternativci. Končna udeležba v Sloveniji pa je … ne vem, nizka.

To je to. Analize bodo sledile v naslednjih dneh, potem bomo hitro pozabili. Kmalu je nogomet. Brazilija. In se vidimo jeseni.