Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #35

Tole je zadnji zapis pred dejansko odločitvijo v nedeljo. Majske volitve bodo praktično jasna stvar minuto čez 19. uro in takrat enkrat lahko pričakujete tudi posebno, zadnjo, izdajo tega dnevnika v tej kampanji. Načrtovanih jih je bilo 40, nastalo jih bo 36, kar je spodoben rezultat. Tale bo ostal tukaj nekje na vrhu preko volilnega molka in vse do razglasitve rezultatov. Ali je kaj takšnega, kar bi vam rad položil na srce ob koncu in česar še nisem napisal? Gremo še zadnji krog!

Prijatelji in znanci me sprašujejo najbolj neverjetna vprašanja in postavljajo tudi takšne trditve. To, da mnogi mislijo, da je mandat evropskih poslancev 4 leta, kot so vajeni v drugih kolobarjenjih, jim ne morem močno zameriti. Tudi tega ne, da ne vedo, koliko poslancev volimo in kakšen volilni sistem nam jih bo prinesel. Vse to so podrobnosti politične ignorance navadnega človeka, ki se ne zaveda vpliva politike na njegovo življenje. Ta ignoranca bo doma zadržala, očitno, 70% ljudi. Kdorkoli bo v nedeljo zmagovalec, in takšnih je po pravilu vedno več, saj gledajo na zmago relativno in iz svojega zornega kota, se bo moral zavedati, da se velika večina volivcev sploh ne bo izrazila. Če bi imeli nekaj spoštljivosti, bi na svojo zmago gledali z nekaj rezerve in zadržanosti. Vendar se to ne bo zgodilo. Hvalili se bodo. Tako kot bo le redko kdo omenjal milijon ljudi, ki bodo ostali nekje drugje. Mogoče me lahko, spoštovani volivci in volivke, še presenetite. Vaše osnovno nepoznavanje pravil igre ne bi smel biti izgovor, da se ne pojavite. In da izberete po svoji volji. To pa je del, ki me moti in žalosti.
Žalosti me dejstvo, da odkrivam vedno več ljudi, ki so se odločili, da sicer gredo na volišče, vendar absolutno nimajo nobenega pojma, kaj bodo naredili. Svojo izbiro bodo res temeljili na trenutnem navdihu, zlatem nasmehu ali privlačnem imenu. Pustijo si tudi vplivati na najbolj neverjetne načine, ki se mi zdijo malo podcenjujoči za razmišljujočega človeka. Ali je ta stranka dobra? Aha, je, no potem bom pa za njih … ker je nekdo tako rekel? Ker to napiše bloger, kot sem jaz? Ali ni to malo preveč poenostavljeno? Sam sem napisal svojo izbiro pred več kot enim tednom in pri njej ostajam – volil bom Piratsko stranko Slovenije. Včeraj se je njen kandidat Rolando Benjamin Vaz Ferreira odlično izkazal na televizijskem soočenju izvenparlamentarnih strank. Jaz sem s svojo odločitvijo zadovoljen. Dejansko vas ne želim prepričevati v nekaj, kar je moje prepričanje. Želim pa, da preverite programe, stališča in tudi osebe in izberete sami. Zato smo vse tedne premlevali dokumente strank, javne nastope kandidatov, njihove prozorne finte in drugo navlako politikantstva, katerega je Slovenija polna. Da se začnemo odločati sami, po lastni vesti. In da izločimo vsiljivce.
Zadnji teden je seveda popolni šprint v zadnjem krogu teka na 5.000 metrov. Kandidati so že nekoliko utrujeni, kaj nekoliko, pošteno izmozgani, in na koncu z močmi. In ravno v tem stanju popolne naveličanosti, ko samo še čakajo, da pade zastavica, naj bi dali od sebe največ. Najbolj bistroumne izjave in najbolj bleščeče nasmehe. To jim ne gre najbolje, zato borbo za glasove prevzamejo agencije za merjenje javnega mnenja. Zaradi podcenjevalnega odnosa do določenih alternativnih list in strank, o čemer sem pisal dovolj, agencijam resnično želim, da oceno rezultata zgrešijo tako zelo, da tega ne bodo mogli pokriti s standardno napako. Tako bodo mogoče malo bolj pozorni volivci celo opazili, da je cel cirkus okoli volilnih napovedi samo ena od oblik PR strategij. Ujel sem izjavo tržnega raziskovalca Andraža Zorka iz Valicona, ki ga za razliko od mnogih drugih precej spoštujem, da bodo: “te evropske volitve prva priložnost za manifestacijo nekih novih sil”. Upam tudi sam. Prav tako bodo mogoče te volitve pokazale moč socialnih omrežij. In mogoče bo tako odklenkalo metodologiji klicanja stacionarnih številk in smešnih vzorcev. Smešnih ne po številu, temveč seveda po stratifikaciji. Tabele debelih številk znanih strank pa še vedno nudijo nekaj šopirjenja le-tem in tudi aktivaciji tistega dela volilnega telesa, ki bo v nedeljo prilezel le zato, da bo proti svojemu nasprotniku.
V elektronski nabiralnik sem dobil le en neposredni poziv, da naj volim nekoga. To me veseli. Očitno so krogi okoli Solidarnosti obupali nad mano in me ne mislijo več nadlegovati s svojimi zgodbicami. Zato pa me manj veseli, da podporniki UTD navijajo za predstavnika tajkunskih PS (kaj hudiča pa so PS naredili za UTD?), SD (enako) in celo stranko Slovenski narod. Takšno ravnanje je povsem skregano z logiko česarkoli in upam, da takšnih pisem ne dobim nikoli več. Podporniki UTD so se žal s tem zame premaknili v sfero neresnosti in igranja nekega satelita. Včeraj sem dobil še splošni poziv k udeležbi na volitvah brez navijanja s strani aktivnih državljanov in to je v redu. Tak poziv bi spisal tudi sam. Ali ga celo pišem. Pojdite na volitve! Ne pustite si vzeti pravice, ki je bila za mnoge krvavo izborjena. Ne mislim vam trobezljati, kaj morate narediti, samo bodite tam in pokažite svoje stališče. Katerokoli.
Našlo bi se še mnogo tega, kar bi vam rad povedal, zaupal, napisal. Odločitev za pisanje tega dnevnika je bila spontana, kot vaja iz rednosti, izšla pa je iz potrebe, da se izražamo. Da vsi povemo svoja stališča in misli na način, ki nam je omogočen. Očitno na internetu, ki je medij za vse, ne zgolj za privilegirane kot velja za mnoga klasična občila. Po nedelji se življenje za en čas spet vrača v kolesnice brez političnih borb, mogoče do julija ali do jeseni. In takrat se lahko dnevnik spet vrne.