1. Maj 2. Ponos

Naslov je drobna parafraza nekega davnega plakata. Pravzaprav je bil najprej grafit o našem smučarju. Se spomnite? 1. Maj 2. Košir. Vsekakor se ne morete spomniti, da v realnosti naših prednikov ni bilo vedno vse samoumevno. Pišem ravno na praznik in je zgodovinski spomin nekako nujen. Samoumevni niso bili recimo ženska volilna pravica, osebna svoboda drugače obarvanih, 8 urni delovnik, telesna integriteta in še kaj bi se našlo. Takšni civilizacijski premiki so bili doseženi z bojem in ne lahkotno. Praznik dela ni piknik zamaščenih dedcev ob pleskavicah in glasni godbi. No, vsaj naj ne bi bil. Tako kot sindikat naj ne bi bil agencija poletnih hišic in cenejših vstopnic za kopališče. V kaj se je v resnici izrodilo delavsko gibanje je druga tema. Vrnimo se k osnovam. Praznik dela ni komunistični izmislek kot še danes mnogi verjamejo, temveč spomin na boj delavcev za svoje pravice. Ta boj so mnogi plačali krvavo, celo z življenjem. Tega naj bi se prvega majskega dne spominjali. Kot dela zgodovine.

Pravica do dela in ne dolžnost. Razsežnosti tega pojma spoznamo šele, ko dela nimamo. Ko postanemo izmečki družbe, brezposelni. Zadnjič sta naduta fanta v kombinezonih, očitno v pavzi beljenja nečesa, na trafiki zabavljala čez lenuhe, ki samo nočejo dela, ki v Sloveniji baje leži po tleh. Poleg njiju je stala oseba, ki se z univerzitetno izobrazbo dve leti neuspešno bori za službo, za pravico do dela.  In to niso heci. Biti ponosen na to, da lahko preživljaš sebe in družino na pošten način ni pravljica iz preteklosti. To bi morala biti osnova človeškega bitja. Brez izkoriščanja, v enakovrednem in pravičnem odnosu do tistega, ki mi delo daje. Ali mi ga jemlje, kot je razmišljal striček Karl z brado?

Znanka prihaja domov iz službe zvečer. 8 ur so za njo sanje, 12 ali 14 ur je bolj realno. Domov privleče tudi prenosnik, ker bo čez vikend obdelale tiste tabele, ki jih želi imeti v ponedeljek šef na svoji mizi. Sin bi šel rad z njo v soboto nekam, na sladoled, gledati živali, karkoli. Veš, ne bo šlo ljubček, mamica mora delati. Ko ji omenim mobing, kričanje, metanje papirjev po tleh, zaničevanje nje kot osebnosti, obupano pravi, da kaj pa naj v tej situaciji. Kje bo pa dobila novo službo. Bolje vrabec v roki in tako dalje. Svinjsko slaba tolažba. Mislim, da tudi danes ureja kakšne tabele, sin gleda risanke.

Nobenega razloga ni, da bi slavili ta praznik kot nekaj iz zgodovine, kar smo že davno dosegli in zdaj letno obhajamo kot topel spomin z žarom in dvema prostima dnevoma. Borba še vedno traja. Mogoče malo drugačna, vendar še vedno burna. Pravica do dela, pravica biti enakovreden in ponosen na to kar počneš nikakor nista izbojevani. Naučili smo se novih izrazov: fleksibilnost dela, prekerni delavci … v katero skupino sodi prepričevanje svojega delavca, da je zdaj pa res čas, da odpre svoj s.p., ker mu prispevkov šef ne more več plačevati, za dopust se bosta pa že zmenila. Mogoče nekaj na roko, vendar veš … takšni časi so. Časi so takšni, da imamo občutek, da se kolo časa vrti nazaj. In mogoče tega vrtenja ne bi spremljali zgolj zamaščeni od piščančjega bedrca in začudeni, kaj se nam dogaja. Zaradi vsega tega je dobro poznati zgodovino in delovati v sedanjosti. Za prihodnost.

Matic Munc

Foto: Leon Vidic (Delo)

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 v soboto 3. maja 2014