Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #24

Danes sem želel pisati o tem, kako lahko na spletu preko evro vprašalnika preveriš, katera slovenska stranka ali lista ti ustreza za majske volitve. Nekaj vprašanj naj bi bilo splošnih in zadnja serija specifično slovenskih. No, to vam pišem vse v teoriji, saj do aplikacije nisem prišel. Povezava na EUvox.eu/si namreč včeraj ni delovala. Tole sem dobil namesto sredinca:

VAA ERROR DATABASE SELECT FAILED Access denied for user 'euvox'@'%' to database 'euvox2014_si'

Tipično slovensko. Cel halo po medijih, kako je to krasno in super in sodobno. Že mogoče, vendar ne dela. Matevž Tomšič z novogoriške univerze je zadolžen za projekt v Sloveniji in stvarca je crknjena, kar je ravno na internetu eden od glavnih razlogov, pa tudi drugje, zakaj se človek več ne vrača nazaj na nekaj nedelujočega. Mrtva spletna stran pa ubija duha deskanja. Bravo Tomšič!

Danes zjutraj poskušam ponovno. Tokrat se osnovna stran naloži. Potem čakam celo večnost za nadaljevanje, kot da poganjajo internet shirani hrčki v kleti. Po dobrih 5 minutah se odpre uvodna stran, ki je polna razbitih ikon in vmes tipična demografska vprašanja. Oblikovanje je grozljivo arhaično, oziram se, kje je Netscape Navigator, saj imam občutek, da sem padel v časovni stroj za 15 let. Potem odgovorim na osnovna vprašanja o starosti, izobrazbi in tako dalje. Klik naprej povzroči sesutje strani. This webpage is not available. Osvežim. No data received. Obupam nad tem euvox hecom.

Medtem ko pišem te vrstice in vmes še brskam po spletu, se po 15 minutah stran čudežno dvigne in celo naloži uvodni stavek, ki naj bi me popeljal skozi anketna vprašanja, vendar je takoj spet nedostopna. No, tako slabo narejene zadeve pa že dolgo ne. Zdaj sem ostal brez teme … se bo treba znajti! Improviziram.

Mogoče je celo bolje, da aplikacija ne deluje. Pred leti sem že odgovarjal na nek spletni vprašalnik, s pomočjo katerega mi je robot preko mojih odgovorov določil stranko, ki najbolje zastopa moja stališča. Ven prišla Slovenska nacionalna stranka, tako da sem zadevo hitro ugasnil in pozabil do današnjega dne. Neprijetni spomini, ko spoznaš o sebi nekaj takšnega, česar še sam nočeš vedeti. Kaj šele drugi.

V enem prejšnjih Dnevnikov sem že napisal, da kar se tiče fizičnih kontaktov imajo strankarski PRovci z mano kar nekaj težav. Stran mečem pamflete v nabiralniku in zaradi omejenosti gibanja spričo hišnega zapora se dnevno vozim z busom zgolj na razdalji pisarna – stanovanje, kar pomeni 1 km zračne črte. Vmes je le za vzorec prostorov za plakate. In včeraj sem videl prvega predvolilnega, ki me je skoraj dobesedno sezul. Kakšnih 5 sekund sem imel pa gotovo široko odprta usta.

Kacin. Da, vložil je kandidaturo, seveda liberalno samostojno s še 7 izbranci. Ampak plakat! Na njem je fotografija Kacina iz leta 1991, ko je bil še minister za informiranje. Pomnite, kako je na legendarnih tiskovnih konferencah izvajal propagandno vojno, roko na srce hudičevo učinkovito, nad srbsko soldatesko. S takšne fotke me Kacin na plakatu vabi na volitve. Staro 23 let, ko je še imel lase in drug dizajn očal. Absurdnost je še večja, včeraj so namreč odprli tudi razstavo fotografij o njegovi bleščeči politični karieri v centru Svetega Save v Kranju. Ne dvomim, da je omenjena podoba iz te serije. Absurd tiči v tem, da je to fotografija iz časov, ko je verbalno tresel srbsko vojsko, razstava pa v centru srbske kulture. Najprej sem celo za trenutek mislil, da gre za kak Center Sava, ki je tudi reka, ki teče skozi Kranj, vendar gre za prostore najstarejšega srbskega društva pri nas. Da ne pozabimo, eden od Kacinovih podvigov v zadnjem petletnem bruseljskem mandatu, ki ga sam izpostavlja, so ravno prizadevanja za Srbijo v Evropi. Pohvalno. Liberalno. V duhu sprave. Vendar ravno on?

Naslednja misel je, da je to lahko začetek posebnega trenda v političnem marketingu, da na plakatih objavljaš fotografije izpred 20 in več let. Vsi smo bili mlajši in lepši, pleše se niso svetile in koža na licih je bila bolj napeta. Genialno! Tako bi lahko recimo Janša na plakatu vabil na volitve z izrezom tiste legendarne podobe, ko skupaj z Bavčarjem, slednji ima tudi revolucionarno dvignjeno pest, pozirata na nekem kongresu socialistične mladine v Jajcu. Ivan Janez ima tam tudi več las, pravo skodrano čupico in mlad obraz. Hanžek bi lahko poziral s fotko iz časov skupine OHO, le Šalamuna in Pogačnika je treba izrezati. Gantar bi nas lahko vabil na volišča s kakšno divjo iz časov svojega ŠKUC obdobja. Peterle je imel leta 1991 precej dolgo in gosto brado, ogromne naočnike in polizano frizurco na prečo. Mogoče bi ga ujeli v trenutku, ko je snel sliko Tita in baje izrekel besede, da bomo kmalu druga Švica. Kako zgodovinsko! Mencinger je bil tudi v prvi vladi Slovenije leta 1991, veliko manj siv. Sami stari tiči torej, in ni vrag, da vsak izbrska eno mladostno 23 let staro fotografijo in v retro stilu »mi vas vračamo v preteklost« začne kampanjo leta 2014. Tale o vračanju v preteklost je celo še preveč aktualna. Lahko bi poskusili celo z »Z nami nazaj v srednji vek«.

Kaj nam v resnici sporoča Kacin? Da je on in njegova generacija zrela za muzej. Arhivske fotografije so že muzejska dobrina, s patino in zgodovinsko vrednostjo. Tja sodi tudi politika takšnih likov. Na lep način nam je predstavil dejstvo, da stari prdci še po 23 letih na vsak način želijo krojiti politiko Slovenije, kot takrat v času osamosvojitve. Posredno ali neposredno odgovorni za propad te dežele se še zdaj svaljkajo po različnih hodnikih in želijo, da jih volimo. V celoti gre za simbol nadležne statičnosti in rigidnosti. Volite nas, ker smo zaslužni za narod in ne zaradi tega, ker imamo nekaj novega v ponudbi. Dajte nam mandat zaradi starih časov! Ne preveč privlačno. Preden bo tole vse skupaj zvenelo preveč zaprašeno je bolje, da za ta teden sklenem. Danes zvečer bo jasno ali imamo še vlado ali ne, vendar o tem več v ponedeljek. Pa seveda tik-tak, danes opolnoči pade zastavica glede vložitve kandidatur. Kogar ni zraven, ga letos maja ne bo. Spočijte se, prazniki prihajajo.