Sto dni miru ali vlada na čakanju

Vsak dan smo bombardirani z različnimi informacijami, vedno težje je vzdrževati nek zdržen filter med uporabnim in odvečnim. Tako sem včeraj ujel novico, da so bila slovenska sodišča v zadnjem letu preobremenjena tudi zaradi kar dvestoodstotnega povečanja pripada stečajnih zadev. Nekje drugje preberem, da tehnično nismo več v recesiji. Znanka razprši vse dvome, ko mi napiše, da v njenem krogu ljudi, malih podjetnikov, samostojnih avtorjev in drugih, ki se poskušajo prebiti iz dneva v dan, pazite, ni nikogar, ki bi uspel povsem redno plačevati cesarju tisto, kar je cesarjevega. Spet na povsem četrtem koncu sem uzrl notico, da bo šel DURS v novo invazijo izvršb. Saj to neprestano počne, ne vidim razlike. Sploh ne gre za krč, v katerem smo, gre za dolgotrajno dušenje. Nas bo nova vlada rešila?

Človek, ki je v neprestanem strahu za svoje preživetje, pri čemer mislim mirnodobno preživetje, ne na vojnem območju, je izredno slab delavec ali podjetnik. Razmišlja iz rok v usta in deluje iz rok v usta. Pred seboj preklada položnice, neplačane fakture in si razbija glavo. Sem neuspešen? Sem preveč neumen ali nespreten? Vsekakor nekaj ni v redu in v takem duhu je izjemno težko ohraniti mirno kri in trezno presojo. In vedno bolj se mi zdi, da tega, te krute vsakodnevne realnosti, nihče noče videti, kaj šele reševati. Res me, kot humanista, ne zanimajo vse tabele in krivulje. Tudi ne razumem jih vedno v celoti, gledam življenje ljudi kot tako, kot izkustveno doživetje posameznikov med nami. Domnevni manager hladnokrvno pribije, ko se pritožim zaradi neplačanega računa s pretečenim rokom, da bi moral to pričakovati. To ni pojav, to je stanje, na katerega bi se moral navaditi? Hej, ustavite Zemljo, zdaj bi pa res izstopil! Cinično moram sprejeti dejstvo, da v poslovnih odnosih dogovori ne držijo, roki so smešne številke in pogodbe niso vredne niti papirja, na katerem so zapisane? Tako ne želim živeti.

Dobili bomo novo vlado. Dobili smo veliko novih ljudi v najvišjem Zboru izbrancev. To je bilo pričakovano. Vsem političnim deležnikom bomo po etiketi pustili znanih sto dni samote in miru, da se sestavijo in začnejo z delom. Upanje je sicer veliko, izkušnje pa grenke. Pri tem moratoriju na kritike si želim zgolj tega, da bi nekdo odkrito spregovoril o tem, kar sam doživljam iz dneva v dan. Zavezo, da vidi stisko ljudi in da se bo naprezal po svojih močeh, da obrne ladjo stran od čeri korupcije, nepoštenosti in revščine. Mogoče naivno pričakujem ljudi, ki bodo v stilu mirnega zdravnika, ki vam razloži kaj je z vami narobe in kaj mora narediti, uspeli z odločnim delovanjem svojo energijo usmeriti tja, kjer je najbolj primanjkuje. Poleg obeta ekonomske varnosti je to tudi zmerno upanje, da je lahko tudi bolje. Pogovarjajte se z ljudmi! Obupujejo na vsakem koraku in to je stanje, ki ga tabele ne bodo rešile. To je gnila dediščina krize, v človeka zajeden občutek nemoči. Nismo država v vojni, si pa zaslužimo pogumen vojni nagovor ekipe borcev in ne drobnjakarskih uradnikov. Trenutek je prelomen in doktor Miro, v rokah in grlu imate veliko odgovornost. Upam, da boste od sebe odgnali vse pohlepne, ki vidijo zgolj obet dobre in varne službe. Tega ni, garati bo treba. Nič vam ne zavidam.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 26. julija 2014