Otroke jemljejo, mar ne?

Zjutraj oba hitita na vso moč, jutranje rutine se vrstijo ena za drugo, zajtrk, oblačenje in še hiter transport prestolonaslednikov do “babica servisa”. Še dobro, da imate sive panterje, ki v poletnem času prevzamejo skrb za vaša 7-letnika, ker drugače res ne veste, kam bi jih dali. Iz kolonije v kolonijo jih ne morete seliti, vašega oddiha bo 14 dni šele čez pol meseca. Tako vse teče kot namazano in ob pol šestih popoldne, ko vajin lastnik kapitala oceni, da sta dovolj naredila za zagon slovenskega gospodarstva, ste spet popolna družina. Za en hiter sladoled, nekaj brcanja žoge v parku in potem domov. Jutri bo še en dan. Potem kmalu vikend. Danes je žal drugačen dan.

“Ste vi starši Staša in Primoža? No, začasno sta v kriznem centru za otroke, ker smo jih vzeli zaradi suma zanemarjanja. Ob 14:00 če se oglasite pri nas, da boste prevzeli odločbo. Ne, ne morete do njih, boste vse izvedeli, samo točni bodite.”

In uresniči se najbolj črna nočna mora.

Zgodba je sicer izmišljena. Lepljenka iz različnih tragičnih primerov, ko je življenje še do včeraj teklo po ustaljenih tirnicah, danes pa je vse drugače. V družinah, kjer se dogovarjajo in pogovarjajo, se nekaj takšnega ne more zgoditi. Brez papirjev, pooblastil in druge šare otroci pač v času, ko niso s svojimi starši, preživljajo z svojimi bližnjimi – starimi starši, strici in tetami, bratranci in sestričnami ter celo komaj kaj starejšimi sorojenci. In nikomur se ne zgodi nič. Običajno do točke, ko se medsebojno razumevanje poruši. Takrat štejejo samo papirji, zakonski okviri in pooblastila. Država recimo ima generlaao pooblastilo, da vam vašega otroka lahko začasno ali trajno odvzame. Dejanje, ki bi bilo za navadnega smrtnika kaznivo, je lahko za Državo legitimno. Dejanje, ki se vam verjetno zdi tako neverjetno, da na njega sploh ne pomislite. Zato ni nič čudnega, kadar slišim vprašanje, izrečeno v šoku: “Saj mi Država vendar ne more vzeti otroka?” In odgovor je vedno enak, da to lahko pod določenimi pogoji naredi, da obstajajo pravila in da je to možno. Večini med vami se to ni nikoli ni zgodilo in samo molite lahko, da se vam tudi ne bo. Namreč vsa pravila v trenutku izginejo, kadar je Država tisti kriminalec, ki krši lastna navodila. Kot mafijski plačanec vdre v družino in poruši vse ustaljeno. Takrat bi se zavedali, kako majhni in nepommembni ste v odnosu do Države. V rokah bi držali kos papirja, na katerem bi črno na belem pisalo, da trenutno nimate možnosti, da vidite svojega otroka. Razlog, zaradi katerega bi bilo to ukazano, pa bi se vam zdel tako neverjeten in banalen, da bi se v kakšnem drugem položaju temu lahko smejali. Zdaj vam ni do smeha. Čaka vas utrujajoč boj z birokratskim buldožerjem, ki še ni slišal za življenjaska dejstva, temveč sledi svoji sprevrženi logiki.

Februarja letos je bilo 6 let, kar se veliko bolj intenzivno ukvarjam s takšnimi zgodbami. No, zadnje leto veliko manj, saj me bo Država obsodila, da sem sodeloval pri odtujitvi otroka z zlobnimi nameni. Za nekoga, ki mu resnica pomeni veliko, je to precej boleče. Dokazuje pa še enkrat več, da zna Država zadeti tja, kjer tega ne pričakujete. Vmes sem bil že vse živo in pošastno. V očeh javnosti je še največ posledic pustilo natolcevanje, da sem izsiljeval ljudi za denar, zraven grozil in počel še ne vem kaj. Seveda na svoj račun. Kadar to čisto zares počne Država preko svojih birokratov, potem je to v redu.

“Gospod, če ne boste podpisali tega papirja, otroka sploh ne boste nikoli več videli. Podpišite, bo lažje!”

Gospod vzame kemični svinčnik in podpiše v veri, da je rejništvo res samo začasno, kot trdi oseba pred njim. Napaka! Ravnokar je zapečatil pogodbo, znotraj katere bo neka družina dobila določen drobiž za skrb za njegovega otroka, sam pa se bo še 5 let kasneje boril, da se ta “začasnost” res prekine. Vmes bo dokazoval, da ima redno službo, človeka vredno stanovanje, da hodi na treninge socialnih veščin, v šolo dobrega starševstva in da se spoštljivo vede do državnih služb. Počel bo vse to in več, pa še vedno ne bo dovolj dobro. Nič od tega seveda ni potrebno početi tistima dvema staršema iz začetka tega besedila, ki rešujeta vsak dan s pomočjo svoje iznajdljivosti in dobre volje babic in dedkov.

Zakaj vam torej sploh razlagam vse to? Ni moj namen v jamranju ali ponavljanju podobnih zgodb, od katerih sem že utrujen. V pisanje teh vrstic sta me prignali dve misli, ki me ne pustita pri miru zdaj že nekaj tednov. Prvič, ne glede na to, kako glasno se oglašamo tisti, ki ne želimo skloniti glave ali kako tiho bomo kmalu, to nima nobenega vpliva na dejansko dogajanje okoli nas. Govorimo ali ne, tulimo ali ne, pišemo ali ne … vse skupaj je povsem nepomembno, saj Sistem melje dalje. Z nami ali brez nas. In drugič, razlaganje in ponavljanje dejstev ne doseže tistih, ki nekaj takšnega niso doživeli na lastni koži. Ker ne verjamejo, da se nočna mora lahko uresniči. Ker je veliko lažje razumeti in sprejeti dejstvo, da se en pozornosti lačen posameznik izpostavlja javnosti iz egoističnih in finančnih nagibov kot pa razmišljati v smeri, da je mogoče vse res.

Ko sestavimo obe misli, bi nas lahko postalo malo strah. Med nami krožijo kriminalci z državnimi žigi, na katerih prisotnost opozarjajo nekateri, ki se jih večinsko označuje kot paranoike in pristaše zarot. Slednji bodo počasi utrujeni utihnili in ljudje boso spregledali šele takrat, ko bodo na lastnih življenjih spoznali moč državnih kriminalcev. Sedaj so to zgolj pravljice za strašenje naivnih, ampak samo pravljice.

Začudeno gledam v odločbo o začasnem odvzemu otroka, kjer dobesedno piše, da otrok ne more živeti z enim od staršev, ker je “starš na otroka preveč navezan”. Odšel je zaradi preveč ljubezni. In ta primer je resničen. Samo tega mi itak ne bi verjeli, ker je tako neverjetno, da si prav gotovo to izmišlja
Matic Munc